Pot do cerkvene glasbe se včasih začenja nespektakularno. Pri Stjepanu Molnarju je bilo preprosto vprašanje njegovega župnika v domači župniji v Zagrebu: če ne bi enkrat poskusil igrati na orgle. Molnar je bil takrat ministrant in iz prvih poskusov na orglah se je hitro razvilo več. Odtlej, pripoveduje v videointervjuju, „sodeluje preprosto z navdušenjem“ in je veliko vadil.

Danes je Molnar samostanski kapelnik v Št. Pavlu v Labotski dolini in regionalni kantor pri Referatu za cerkveno glasbo krške škofije. Njegovo navdušenje za cerkveno glasbo se v letih ni zmanjšalo. Že kot otrok ga je zborovska glasba močno zaznamovala. Veliko je pel in poslušal cerkveno glasbo – ne da bi takrat sploh vedel, da se ta glasba tako imenuje. Odločilno zanj je do danes, da glasba gane ljudi in jim de dobro. Ravno to izkušnjo bi rad posredoval naprej. Veseli ga, pravi Molnar v pogovoru, če lahko deli svoje navdušenje za cerkveno glasb z drugimi.

St. Mark-Passion Charlesa Wooda

Aktualno se to navdušenje kaže s posebej ambicioznim projektom: s 60-članskim zborom dela Molnar na izvedbi Markovega pasijona skladatelja Charlesa Wooda. Delo je staro 100 let in vseeno ni tako znano. Ravno to ga je navduševalo. Ko je odkril glasbo, skoraj ni mogel verjeti, da so ta pasijon tako redko izvedli. Zanj je to „neverjetno lepo“ delo in hkrati glasbena drama velike intenzivnosti.

Struktura spominja na pasijone Johanna Sebastiana Bacha: pripovedovalci pripovedujejo dejanje, vmes pojejo zbor in solisti. Hkrati ima Woodova glasba posebno poznoromantični zvočni jezik. Za Molnarja je zato tudi posebno sporočilo tega projekta, da je poleg Bacha še veliko drugih pomembnih del pasijonske glasbe, ki jih je treba odkriti.

Projektni zbor „Vox Collis“

Za izvedbo je ustanovil velik projektni zbor z imenom „Vox Collis“. Latinski izraz pomeni „glas griča“, namig na samostan Št Pavel, ki se dviga v Labotski dolini. Odločitev za ime je bila spontana, pripoveduje Molnar, je primerna njegovi ideji, ki ponazarja glasbeno identiteto tega posebnega kraja.

Nastajanje zbora je bilo tveganje. Ni bilo potrebnih predhodnih vaj; namesto tega je Molnar poslal vabilo. Njegov samostanski zbor in skupina Singkreis Wolfsberg sta sicer osnova zbora, toda pridružili so se številni pevci in pevke. Danes se kaže, da je tveganje delovalo: navdušenje v ansamblu je veliko, poroča, in sodelujoči pridejo iz celotne Koroške – nekateri celo iz Gradca in Tirolske, ker čutijo, da tukaj nastaja nekaj izrednega.

Po tem projektu pa Molnar že gleda naprej. Od leta 2027 bo umetniški vodja Šentpavelskega kulturnega poletja. V aktualni sezoni bo še opazoval potek v ozadju, to nalogo pa že opisuje kot velik dar. Posebej pomembna je zanj pri tem misel: meje med cerkveno glasbo on posvetno glavo so tekoče. Na koncu, pravi Molnar, je „vse glasba“.

Katere misli so za pasijonskim projektom in kako Molnar pripoveduje o svojem glasbenem delu, pripoveduje v video-intervjuju. Pogovor o naključjih, odkritjih – in moči glasbe.

vFOKUSu-video s Stjepanom Molnarjem