Žal se je antisemitizem skozi dolga stoletja širil predvsem med kristjani. Pri tem je igralo Jezusovo trpljenje ključno vlogo. Mnenje, da so Judje umorili Boga, je bilo do sredine 20. stoletja zelo prisotno. Ta prispevek želi na primeru dveh motivov prikazati, kako se ta drža zrcali na upodobitvah Jezusovega trpljenja. Ker so del kulturne dediščine, jih ne moremo odstraniti, treba pa se je zavedati, da niso nosilke neke trajne resnice.

Izgon trgovcev iz templja

Prvi motiv, ki je bil zelo dovzeten za protijudovske drže, je bil izgon trgovcev iz templja. V Svetem pismu obstajata dve različici tega dogodka. V prvih treh evangelijih Jezus izžene trgovce in kupce, poleg tega prevrne mize menjalcev denarja in stojnice trgovcev z golobi. Le Janez poroča, da je Jezus naredil bič iz vrvi. Njegovo dejanje je usmerjeno proti vsemu, kar služi kultu v jeruzalemskem templju, zlasti ovcam in govedu. Kajti pravo svetišče je zdaj Jezus, v katerem je prisoten nebeški Oče.

Preidimo zdaj k srednjeveški upodobitvi te scene. Freska, ki je nastala okoli leta 1340, se nahaja v preddverju stolnice v Krki. Pri natančnem ogledu opazimo, da umetnik ni sledil nobenemu od evangelijev, ampak ponuja sintezo besedil. Ker je Jezus upodobljen z bičem, najprej mislimo na Janezov evangelij. Medtem ko je tu šlo predvsem za odstranitev daritvenih živali, teh na stenski poslikavi sploh ni videti. Namesto tega je nasilje usmerjeno proti trgovcem. V skladu z biblično tradicijo pa je Jezus proti njim ukrepal brez biča. Umetnik je tako ustvaril kompozicijo, ki besedilo jasno zaostri, in to v času, ko je nasilje proti Judom dejansko doseglo tragičen višek. Poleg tega je zanimivo, da so trgovci na upodobitvi v Krki brez izjeme označeni kot Judje s koničastimi klobuki. To je verjetno posledica tega, da so se v srednjem veku mnogi ukvarjali s posojanjem denarja. Mnogi dolžniki so raje sodelovali pri pogromih, kot da bi poravnali svoje dolgove, kakor se spodobi. Glede na to je slika iz Krke še toliko bolj zaskrbljujoča. Bila je skoraj vabilo, da se v njej prepozna opravičilo za tako nasilje, saj namiguje, da je tudi Jezus tako ravnal. Dejstvo, da so ravno menjalci denarja upodobljeni kot Judje, še dodatno podžiga predsodek o pohlepnih Judih. Njegov vpliv žal sega vse do danes. V tem smislu je upodobitev izgona trgovcev svarilo, kako lahko neprimerno prikazovanje svetopisemskega sporočila zaostri protijudovska stališča.

So Judje bičali Jezusa?

V preddverju stolnice v Krki je tudi upodobitev, kako so Jezusa po sodni razpravi pred Pilatom bičali. V nasprotju s tem, kar je zapisano v evangelijih, pa se tu med rimskimi vojaki nahajajo tudi Judje, prepoznavni po koničastih klobukih, tako imenovanih »judovskih klobukih«. Bičanje v tem primeru izvajajo le Judje. Še bolj izrazit motiv bičanja Jezusa s strani Judov najdemo v župnijski cerkvi v Mariji na Zilji. Stenska slika, ki je nastala okoli leta 1300 in tako sodi v poznoromanski slog, prikazuje Jezusa, privezanega na steber, z golim zgornjim delom telesa, prekritim z ranami. Ob njem sta vidni dve osebi, ki sta obe opremljeni s koničastimi klobuki na ta način judovsko zaznamovani. Večja izmed njiju drži bič, ki bolj spominja na palmovo vejo, pripravljen za nov udarec. Za razliko od Krke tu ni nobenega rimskega vojaka. Kako je torej mogoče, da so bičanje Jezusa, ki so ga po Svetem pismu nedvomno izvedli rimski vojaki, pripisali Judom? Odločilni dejavnik za to je daljši proces odtujitve med krščanstvom in judovstvom. Če so izjave v Novi zavezi, ki so usmerjene proti Judom, še izraz notranjih judovskih sporov med različnimi – tudi iz našega zornega kota že krščanskimi – skupinami, so ta besedila po ločitvi Jezusovih privržencev od judovske skupnosti od prve polovice 2. stoletja dalje vse bolj brali in razumeli kot protijudovske. To stališče je v drugi polovici 2. stoletja ostro izrazil škof Meliton iz Sarda. V svojih pashalnih (velikonočnih) pridigah je celo obtožil Izrael, da je umoril Boga. Na Božja dobra dela v odrešenjski zgodovini, tako Meliton, je ljudstvo odgovorilo s tem, da je Jezusa zavrglo in usmrtilo. Ta primerjava je kasneje zaznamovala tako imenovane Improperije. To je spev, ki se poje ob čaščenju križa na veliki petek. V njem se Kristus iz svojega zornega kota obrača na svoj narod in ga obtožuje, da je na njegova odrešilna dela odgovoril z nevero in nasiljem. Ena od kitic se glasi: »Jaz sem te v puščavi hranil z mano, ti pa si me s pestmi in biči bilo.« Te obtožbe pa so naslovljene na zbrano cerkveno občestvo, ne na judovstvo. Sporočilo slik v Krki in Mariji na Zilji je torej napačno. V zadnjih 60 letih se je odnos med kristjani in Judi temeljito spremenil. Danes vemo, da je Bog judovsko ljudstvo izbral za svoj narod, in smo z Judi povezani kot z našimi starejšimi brati in sestrami v veri.

Klaus Einspieler, Michael Kapeller