Umetnica Nataša Sienčnik in glasbenik Wolfgang Puschnig se pred tem projektom osebno še nista poznala. Toda bila je simpatija na prvi pogled – in nato sta oba intenzivno sodelovala, ko sta razvijala medpredmetno umetnostno inštalacijo za umetniški natečaj katoliške Cerkve na Koroškem – uspešno. Od 16. maja 2025 je mogoče delo „einklang : sozvočje“ videti in slišati na dvorišču škofijske rezidence v Celovcu.

Internetna redakcija je ob postavitvi umetnine z obema umetnikoma spregovorila o njunem delu in njunem sodelovanju in oblikovala video-prispevek.

Niti napete kot strune

2,5 metra velik kubus učinkuje pravzaprav kot veliko glasbilo, pravi Nataša Sienčnik. Opozori na pisane niti PVC, ki so napete kot strune in se lahno gibajo v vetru. Barve se pomešajo glede na perspektivo opazovalca. Votlo telo okvirne konstrukcije je primerno za zvočno telo, poudarja Puschnig, ki za koprodukcijo prispeva glasbeni prispevek. Pri tem aranžira melodiji dveh na Koroškem zelo znanih pesmi – nemške in slovenske ljudske pesmi – v neke vrsto igralo do nove, tretje kompozicije.

Vaditi skupno

Sodelovanju pri nastajanju umetnine je bilo dobro – ja, zelo dobro, poudarjata oba. Uresničila sta, kar je bilo zahtevano v razpisu natečaja:
Iskala sta dialog in ga živela. To je bila tudi šola skupnega, opisuje Sienčnik umetniško sodelovanje. Iskati dialog in vaditi skupno, to potrebuje pogum in izkušnjo – in to sta zgledno živela protagonista Ernst Waldstein-Wartenberg in Valentin Inzko st. v dialogu narodnih skupnosti. Wolfgang Puschnig poudarja, da še raznolikost daje celoto. Večjezičnost je vedno prednost. Vedno se je mogoče učiti drug od drugega. To širjenje obzorij ni dobro samo za umetnost, temveč tudi za vsakdanje življenje.

Izbor obeh pesmi – *„Is schon still uman See“* in *„Nmav čriez jizaro“* – kaže, tako Nataša Sienčnik, kako blizu živita dve kulturi na Koroškem. Glasbeno sta si pesmi podobni – obe sta zelo melanholični.

Videointervju z Natašo Sienčnik in Wolfgangom Puschnigom