Na binkoštno nedeljo, 24. maja, bodo iz dveh koroških župnij prenašali bogoslužje po radiu in televiziji: ServusTV prenaša od 8.55 sv. maši iz župnijske in romarske cerkve Žihpolje. ORF prenaša od 10. do 11. ure po vsej Avstriji na regionalnih radijskih postajah bogoslužje in župnijske in romarske cerkve St. Leonhard v Labotski dolini.

Televizijsko bogoslužje z Žihpolj.
Župnik Ulrich Kogler bo obhajal bogoslužje na binkoštno nedeljo ob 8.55 s pomočjo diakona Alexandra Samitscha. Glasbeno bo sv. mašo oblikovala ritmična skupina „MariLu“ (vodi Andrea Sablatnig). Na orglah igra Nicklas Dovjak.
V svoji pridigi bo župnik Kogler opozoril na moč Svetega Duha, „s katerim nas Bog vedno znova podarja pogum, zaupanje in življenjsko energijo“. Upa, tako Kogler, „da Sveti Duh za binkošti na poseben način tudi celotnemu svetu, ki je soočen s tolikimi zlomi, vdahnil sporočilo miru“. S pogledom na binkoštni dogodek, ki je na binkoštno nedeljo v središču svetopisemskih besedil, opozarja župnik Kogler na pomen jezika. „Materni jezik je jezik srca, ki ne potrebuje besed, da ga razumemo. Tudi Božji glas je jezik srca, ki se uresničuje v naši notranjosti,“ tako Kogler.

Radijsko bogoslužje iz St. Leonharda v Labotski dolini.
Binkoštno bogoslužje v Leonhardovi cerkvi obhaja dekan Edlinger z župljani. Glasbeno bodo bogoslužje oblikovali cerkveni zbor in orkester župnije Bad St. Leonhard (vodi Franz Köppl) z mašo „Sv.Canisius“ Johanna Kircherja ter kvartet „Brass Quartett der Stadtkapelle Bad St. Leonhard“ (vodi Otmar Lichtenegger). Na orglah igrata Marie Bischof in Johann Spruk.
„Bogoslužje na binkoštno nedeljo je v znamenju Svetega Duha in sporočila upanja in obnove,“ tako dekan Edlinger. V svoji pridigi se bo ukvarjal z vprašanjem, kje danes ljudje lahko najdejo pomoč, pogum in zaupanje. „Svetopisemska besedila pripovedujejo o apostolih, ki z Božjim Duhom prejmejo novo moč in dajejo pogum. Da začnejo delovati. Pridiga želi to izkušnjo obravnavati življenjsko in pokazati, kako je mogoče čutiti darove Svetega Duha tudi v vsakdanu: z mirom, razumevanjem, pomočjo in upanjem,“ pravi Edlinger.

Dvojni zvonik župnijske in romarske cerkve na Žihpoljah, ki leži med Celovcem in Borovljami visoko nad Rožem, je viden že od daleč. Prva cerkev (Sancta Maria ad Dravum) je bila na tem mestu prvič omenjena v listinah leta 927. Leta 1144 (Maria scalach) jo je salzburški nadškof podaril cistercijanskemu samostanu Vetrinj. Leta 1313 so kraj prvič pisali z današnjim imenom Žihpolje/Maria Rain. Od prve cerkvene stavbe ni ostalo nič ohranjenega. Najstarejši del današnje cerkve je zahodni del ladje, ki sega do obeh zvonikov. Ta del izvira še iz poznogotske cerkve, zgrajene med letoma 1445 in 1466. Kasnejša prezidava v baročnem slogu (1696) je obsegala podaljšanje stavbe proti vzhodu, gradnjo kora v obliki tlorisa deteljice ter naposled še postavitev drugega zvonika, ki je bil za baročno romarsko cerkev skoraj obvezen. Notranjost cerkve v veliki meri zaznamuje mogočni glavni oltar iz leta 1694. V njem je kip milostne Marije z Jezusa iz druge polovice 15. stoletja. V prostorih med stebri jo obdajajo štirje kipi svetnikov, in sicer oba Janeza, Bernard iz Clairvauxa in sveti Benedikt. Slika v zgornjem delu oltarja, ki prikazuje Boga Očeta, sedečega nad oblakom, je delo Ferdinanda Steinerja, učitelja Fromillerjevega učitelja, ki mu pripisujejo tudi slike apostolov v ladji cerkve. Prižnica vsebuje na ograji v široko ovalni sliki prizor pridiganja Janeza Krstnika. Poseben predmet češčenja je poleg Marijinega kipa na glavnem oltarju tudi monštranca z relikvijo Kristusove krvi. Glavni romarski dnevi v župnijski in romarski cerkvi Žihpolje so poleg romanj vsakega 13. v mesecu še 1. in 5. nedelja po veliki noči, 15. avgust in 8. september.

Župnijska in romarska cerkev sv. Lenarta v Lavantalski dolini leži nekoliko vzhodno nad mestom na pobočju. Na začetku 12. stoletja, med letoma 1106 in 1139, je škof Oto I. Bamberški ob vznožju gore posvetil majhno romansko kapelo »Sancti Leonardi in Gaminare«. Leta 1278 je sv. Lenart prvič omenjen kot župnija. Od 14. stoletja naprej se je cerkev sv. Lenarta razvila v središče češčenja sv. Lenarta na Koroškem. Župnijsko cerkev je od 15. stoletja obdaja kovan železen verižni obroč, ki je atribut cerkvenega zavetnika. Prvotno je bil to zaobljuba kmeta, ki se je vrnil iz turškega ujetništva. Verigo je izdelal kovač iz Obdacha. Konec 18. stoletja so jo pod cesarjem Jožefom II. stopili, leta 1912 pa so jo ponovno izdelali in namestili. Zaključek cerkvenega zvonika iz leta 1930 s štirimi okroglimi vogalnimi stolpički simbolizira obrambni značaj cerkve. Jedro cerkve je romansko, v 14. stoletju pa so jo razširili v mogočno gotsko triladijsko cerkev. Poleg zgodnjebaročnega glavnega oltarja je Leonardov oltar iz leta 1670 dejanski cilj romarjev in romark. Leonardova cerkev ima eno izmed najobsežnejših zbirk gotskih steklenih vitrajev na Koroškem. Vitraji prikazujejo v prezbiteriju Kristusa, Marijo, apostole in svetnike, v severni stranski ladji pa med drugim prizore iz Kristusovega življenja ter upodobitev Majestas Domini med angeli. V zahodnem oknu so prikazani darovalca Heinrich in Kunigunde Croph, svetniki ter prizori iz legende o sv. Lenartu (vsi nastali okoli leta 1340/1350).

V južni stranski ladji je prikazanih šest kristoloških prizorov (sredina 14. stoletja), Kristus kot trpeči človek, sv. Peter in sv. Pavel, ženske svetnice in angeli (vsi iz obdobja 1370/1380), »milostni prestol« med angeli, Marija na prestolu ter ženski in moški svetniki (vse okoli leta 1300). Dodatni stekleni vitraji v petpoljnem zahodnem oknu izvirajo iz obdobja okoli leta 1400.

Leta 2017 so po 31 letih vrnili župniji štiri leta 1986 ukradene slikovne plošče poznega gotskega oltarja sv. Ane. Te štiri plošče izvirajo iz sprednjih in zadnjih figuralno poslikanih kril oltarja, označenega z letnico 1513, ki je nastal v delavnici v Judenburgu. Gre za umetnostno zgodovinsko pomembno delo poznogotske rezbarske in tabelne slikarije severno od Alp. Prikazujejo sv. Katarino Aleksandrijsko, sv. Uršulo, sv. Barbaro in sv. Marjeto.

Med letoma 2022 in 2024 je bila Lenartova cerkev deležna obsežne celovite prenove. Pri tem so med drugim na novo prekrili približno 740 kvadratnih metrov veliko streho glavne ladje cerkve. Posebej zahtevna je bila prenova oltarnega prostora. Novi ljudski oltar je bil zgrajen po načrtih arhitekta Gerharda Kresitschniga in so ga aktivno soustvarjali tudi prebivalci. Središče oltarja predstavlja približno 1,5 tone težek blok peščenjaka, visok 1 meter in s tlorisom 80 × 80 centimetrov, ki simbolizira Jezusa Kristusa kot središče. V novi oltar je vgrajena tudi relikvija sv. Lenarta.