Poznati in ponovno spoznati

Če kakšnega človeka dolga leta nismo videli, potem je morda težavno, da ga spet takoj spoznamo, ko ga spet srečamo. To še bolj velja, če je otrok ali mlad človek medtem postal odrasel, ali če je prebredel težavne čase, ki so ga zaznamovali. Včasih smo morali človeka dobro poznati, kako se giba, kako govori, tiste majhne nezamenljive znake zaupnih ljudi, da ga čez leta spet spoznamo. Stražar pri vratih, ki hišo ločuje od zunanjega sveta, zapira in odpira. Mora poznate tiste, ki naj jim odpre. Posebej naj pozna svojega gospodarja, če spet pride, tudi če ga po dolgem potovanju dolgo ni videl in je spremenil svojo obleko, so njegovi lasje osiveli ali so se gube zarezale v njegov obraz.

Vsak otrok ve, kdaj je sveti večer, ko odpre zadnje okence na adventnem koledarju; božične zgodbe so vsem otrokom dobro znane. Jaslice so postale kulturna dobrina. Pastirjem na polju, pozorni ob svojih čredah, pa so morali povedati: „To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.“ (Lk 2,12), ker sicer ne bi spoznali svojega Gospoda.

Adventna vrlina budnosti

Pričakovanje adventa je lahko vaja za vrlino budnosti. Današnjega človeka je treba vedno znova voditi, da spozna Boga. Pozornost izobčenim in revnim, pogled na tiste, ki jih sicer spregledamo, tudi v svoji družini, lahko razširimo pogled na bistvo učlovečenega Boga. Prostori srečanja z Bogom v srečanju človeka. To je naročilo in zahteva za nas kristjane in kristjanke, da smo dobro znani z Bogom, da ga spoznamo, v njegovih raznolikih pojavnih oblikah in preoblekah, da smo stražniki vrat svojega srca za Boga in za ljudi.

Diakon Gerhard Gfreiner je veroučitelj in vodja izobraževanja za stalne diakone krške škofije. Častno dela kot diakon v beljaški župniji Sv. Nikolaja.

KONTAKT: gerhard.gfreiner@kath-kirche-kaernten.at

Mk 13, 24-37: Evangelij na prvo adventno nedeljo

»Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale.

Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

»Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!«