Synagoga in Ecclesia na freski »Živega križa« v Vratih

Cerkve v Avstriji 17. januarja praznujejo dan judovstva, da bi opozorile na svojo povezanost z judovstvom. Hkrati je treba obravnavati tudi krivice, ki so se zgodile judovskemu ljudstvu in njegovi veri v zgodovini. To vključuje tudi slike v naših cerkvah. V tem pogledu je poseben izziv freska »Živega križa« v prezbiteriju župnijske cerkve Vrata-Megvarje (Thörl-Maglern). Pripisujejo jo mojstru Tomažu iz Beljaka in je izjemen primer poznogotskega slikarstva, zato ga ljubitelji umetnosti poznajo tudi daleč zunaj meja dežele. Vendar pa vsebuje prizor, ki ne more ostati brez komentarja.

https://youtu.be/TRWh7mOL5ho

Synagoga v senci Cerkve

V središču »živega križa« vidimo štiri ženske figure: to so Eva in Marija ter »Synagoga« in »Ecclesia«, torej Cerkev in judovstvo. Synagoga je dodeljena Evi, ki je s svojim padcem v greh povzročila propad človeštva. Z Jezusovo smrtjo na križu je Synagoga, ki je predstavljala stari red odrešenja, dobila smrtni udarec v pravem pomenu besede. S križa štrli roka – Kristusova roka – in ji z ostrim mečem prebode glavo in srce. Njena krona pade na tla, Križani pa se obrne k Cerkvi na drugi strani in jo okrona. Ta gleda Odrešenika, medtem ko ima Synagoga zavezane oči. Njen osel je hudo ranjen, zato na tej poti ne more več napredovati.

Moč slik

Ob natančnejšem pregledu postane jasno, da se tu vzpostavlja nasprotje, ki ne obstaja. Eva ni izvirni lik judovstva, ampak je skupaj z Adamom izraz človeštva, ki se je odvrnilo od Boga. Kljub temu je Evi na freski dodeljena Synagoga. Le-ta pa se iz zornega kota Svetega pisma nanaša na Abrahama (obrezovanje) in Mojzesa (Postava). Z njimi sta povezana motiva izvolitve in zaveze. Zato bi morali Abraham, Izak, Jakob, Mojzes in preroki, ki predstavljajo verujoči Izrael, zavzeti mesto Eve. Potem bi se razblinilo tudi nasprotje, ki v tej podobi povzdiguje Cerkev in razvrednoti Synagogo. Tudi Marija je del te dolge tradicije verujočih ljudi v Izraelu. Njen »da Bogu« je povezan z vero velikih svetopisemskih osebnosti, ki jih je Bog izbral za posebno službo. Kdo bi zanikal, da je bila Marija Judinja, tako kot Jezus sam in apostoli, ki tvorijo temelj Cerkve?

Nauk za naš čas

Župnija Vrata-Megvarje se je odločila, da ne bo več prikrivala problematičnosti te slike. Pod fresko bo informacijska stojnica, ki bo opozarjala na sporočilo slike in spodbujala k razmisleku. Poleg tega bo cerkvenemu vodniku dodan vložek z dodatnimi razmišljanji. Zgodovine in tega, kar je ustvarila, ne moremo izničiti, lahko pa osvetlimo njene temne strani, da bi se iz njih kaj naučili. Odlok »Nostra aetate« drugega vatikanskega koncila nam kaže pravo smer. Nanaša se na bogato skupno duhovno dediščino. Poudarja tudi trajno Božjo ljubezen in nepreklicno izvolitev Judov. V tem smislu smo povabljeni, da se pridružimo priprošnji za Jude na veliki petek:

Vsemogočni večni Bog,
Abrahamu in njegovim potomcem si dal svoje obljube.
Milostno usliši prošnje svoje Cerkve,
da bo ljudstvo,
ki si ga kot prvega zase izvolil,
zaslužilo priti do popolnega odrešenja.
Po Kristusu, našem Gospodu.

Klaus Einspieler, Michael Kapeller