Organisation

Internetredaktion der Diözese Gurk

Sinodalnost, zaupanje v krizi, pomoč Ukrajini in ob potresu

Izjave Avstrijske škofovske konference ob zaključku  spomladanskega zasedanja

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Spomladansko zasedanje od 13. do 16. marca 2023 v samostanu Seitenstetten (Foto: Kathpress/Wuthe)

Izjave Avstrijske škofovske konference ob zaključku spomladanskega zasedanja od 13. do 16. marca 2023 v Seitenstettnu.

1. Nadaljevati v sinodalnosti

S papežem Frančiškom je sinodalnost kot drža in osnovni nalog dobila novo kakovost. Od svoje izvolitve pred desetimi leti je papež v drugem vatikanskem koncilu uvedeno škofijsko sinodo na svetovno-cerkveni ravni razvijal naprej korak za korakom. Svetovni sinodalni proces, ki ga je spodbudil, je enkraten v cerkveni zgodovini. Po že zaključeni škofijski, nacionalni in sedaj v kontinentalni fazi bo dosegla višek oktobra s sinodo v Vatikanu na svetovno-cerkveni ravni. Avstrijsko škofovsko konferenco bo pri tem zastopal njen predsednik salzburški nadškof Franz Lackner. Kot nadomestni član je bil izbran Jože Marketz. Poleg tega se bo zasedanja udeležil kardinal Christoph Schönborn kot član vatikanskega sinodalnega sveta.

Sinodalnost živi od duhovne drže poslušanja drug drugega in od tega, kar nam Bog želi danes povedati. Cerkev v Avstriji si je nazadnje v Pragi pri kontinentalnem zasedanju zelo prizadevala, da bi svoje želje in vpoglede vključila v panoramo drugih cerkvenih realnosti. Pri tem je ponovno postalo jasno, da smo odvisni drug od drugega in se morano tudi vedno dopolnjevati. Hkrati nas povezujejo teme, ki zaposlujejo Cerkev v Evropi in po vsem svetu: pospeševanje udeleževanja vseh vernikov pri poslanstvu Cerkve, krepitev vloge žensk, prizadevanje za “inkluzivno” Cerkev, evangelizacija in misijon. Želja po reformi je kljub protislovnim predstavam velika. Ostaja kot izziv, da sinodalni proces razvije tiste konkretne posledice, ki so potrebni za službo Cerkve in njeno verodostojnost.

Zaupanje dajejo izkušnje, ki smo jih smeli narediti škofje pri našem obisku ad-limina kratko pred božičem. Pogovori v rimskih dikasterijah so bili zaznamovani z odprtostjo, spoštovanjem in izmenjavo. Očitno je: v desetih letih delovanja papež Frančišek ni reformiral le rimske kurije, uspela mu je tudi sprememba kulture v smeri sinodalnosti. To pot papeža avstrijski škofje podpiramo z globokim prepričanjem.

2. Zaupanje in povezava

Trenutni socialni položaj je bil v središču skupnih posvetov avstrijskih škofov z odgovornimi vodji Caritas. Ponovno se je pokazalo, da mnogotere krize in stiske, ki trenutno bremenijo ljudi, lahko premostimo, če sta pri tem vodilna zaupanje in povezava. Živeti ljubezen do bližnjega in ustvarjati upanje, ne smemo omejevati le na delovanje Cerkva, Caritas, angažiranih kristjanov in kristjank in številnih drugih civilno-družbenih sil. Vsi družbeni akterji so odgovorni, da delujejo za skupni blagor. Posebej je na vrsti politika, da nudi varnost ljudem in trajno krepi povezovanje v naši družbi z besedami in dejanji.

Hvaležno zaznavamo, da so odgovorni v zvezi in v deželah v preteklih mesecih in letih nudili tako pomembno pomoč z milijardami. V časih rekordne inflacije so zares potrebni izjemni napori, da lahko preprečimo porast revščine. Učinkovita pomoč zato naj ne bi bila enkratna, bila naj bi trajna in predvsem ciljno usmerjena na tiste ljudi, ki zdaj trpijo v stiski. Če vedno več ljudi prihaja v trgovine z živili Caritas in število ljudi, ki ne morejo plačati svojih najemnin in računov za energijo iz lastnega žepa, v socialnih svetovalnicah kljub že storjenim ukrepom vedno bolj raste, je jasno: socialna država mora te ljudi ujeti in zavarovati. In ne smemo izigravati stiske prvih s stisko drugih.

Potrebujemo pogum in zaupanje, upanje in zaupanje v Boga, da se bomo lahko na dober način kosali z nadaljnjimi nalogami. To velja posebej glede na podnebno krizo, ki številnim jemlje zaupanje v prihodnost. Tu bi se radi kot Cerkev in škofje jasno postavili na stran mladih ljudi, če gre za to, da se skupaj zavzemamo za ohranjevanje stvarnosti. Za to je potrebno konkretno delovanje in med drugim tudi z nepopularnimi odločitvami. Ne bo šlo brez kulture deljenja, skromnosti in solidarnosti z ljudmi na robovih družbe in življenja.

Zaupanje in upanje sta konkretno vidna in okrepljena z naklonjenostjo, pomočjo in angažmajem do drugih. Številne socialne in karitativne organizacije lahko svoje usluge opravljajo le s podporo številnih prostovoljcev. Zato velja iskrena zahvala 2,3 milijona ljudem v Avstriji, ki se angažirajo častno in prispevajo prepotreben prispevek. Zato je tem pomembnejša obširna krepitev avstrijskega prostovoljstva in predelava ter nadaljnji razvoj zakona prostovoljstva, kakor je predvideno v vladnem programu.

3. Leto po napadu na Ukrajino

Norost vojne, ki se je začela z napadom Rusije na Ukrajino 24. februarja lani, nima konca. Dnevno smo priče krvavih bojev, usmerjenih napadov na civilne cilje in prebivalstvo Ukrajine. Množičnih pregonov ukrajinskih otrok in drugih hudih vojnih zločinov ni mogoče upravičevati, in odgovorne je treba za to obtožiti. Zaradi vojne trpečim ljudem v Ukrajini in beguncem ponovno zagotavljamo: škofje in številni ljudje v Avstriji vas nosimo v svojih srcih, trpimo z vami, niste sami, smo na vaši strani! Hkrati mislimo na številne ljudje po vsem svetu, ki so prizadeti zaradi posledic vojne.

Vzrok za to trpljenje in vojno je huda krivica, ki jo je treba jasno imenovati: napadalna vojna Rusije proti svobodni in suvereni Ukrajini je temeljna kršitev mednarodnega prava. Potem in z vidika cerkvene mirovne etike ima ukrajinski narod pravico, da se brani proti temu nepravičnemu napadu. Ta pravica države do obrambe se dopolnjuje z dolžnostjo državne skupnosti, da varuje in podpira žrtve agresije. K temu sodijo izrečene sankcije proti agresorju. Tako je tudi potreben akt solidarnosti z Ukrajino. Ta solidarnost stane in bremeni številne ljudi, toda manjkajoča solidarnost stane še več.

Ravno ker divja vojna z nespremenjeno trdoto, se mora nadaljevati pomoč za žrtve. Potrebujemo dolgo sapo pri pomoči. Pogled na to, s kolikšno radodarnostjo in angažmajem smo že pomagali, vliva pogum. Ker pa se upanje na hiter konec vojne še ni izpolnilo, so potrebne perspektive za okoli 70.000 iz Ukrajine pregnanih ljudi v Avstriji. Večina njih živi ali privatno ali organizirano z osnovno preskrbo. Da bi njim omogočili neodvisno in samoodgovorno življenje, naj bi bila prednostna njihova integracija v delovni trg. Za to naj bi bila dana možnost, da se omejen status pregnanca spremeni v dolgoročno naseljenega. Kdor želi raje vzeti življenje v svoje roke, naj bi bil pri tem tudi socialno zavarovan in naj bi lahko menjal od osnovne preskrbe v sistem socialne pomoči.

Vojna je vedno resni primer za osebno vero: Cerkve in verniki so obvezani, da se izkažejo kot ustvarjalci miru. K temu prištevamo stalno skupno molitev. Od izbruha vojne v Ukrajini številni vsak dan molijo ob 19. uri rožni venec. Povabimo župnije, skupnosti, družine in vernike, da se priključijo tej molitvi. V zgodovini naše države smo ponovno izkusili moč skupne molitve. Po drugi svetovni vojni je na sto tisoče molilo rožni venec za svobodo in suverenost Avstrije in doživeli so, da pri Bogu nič ni nemogoče. Molimo z ljudmi v Ukrajini za pravični mir, za pot krščanske ljubezni in sprave!

4. Sirija - pomoč za žrtve potresa

Po več ko enem mesecu sta bolečina in žalost o posledicah groznega potresa na turško-sirskem mejnem območju nepojmljivi. Več ko 50.000 ljudi so v ruševinah našli smrt. Še več je bilo ranjenih, sto tisoče ljudi, verjetno milijoni so ostali brez doma. Naše molitve veljajo mrtvim in ranjenim, naše sočutje velja sorodnikom in naša odgovornost je, da nadaljujemo pomoč za žrtve.

Posebej želimo usmeriti pogled na ljudi v stiski v Siriji. Pomoči za eno deželo ne smemo izigravati s pomočjo za drugo deželo, a dejstvo je, da mednarodna pomoč za Sirijo kaplja le počasi. Dovozi so blokirani, zračni mostovi niso mogoči. To je za velike ukrepe moči precej težavno. Vseeno so velike organizacije, med njimi tudi cerkvene, ki so aktivne od prvega dne katastrofe. Že leta delujejo v deželi, lahko se zanesejo na obstoječo mrežo partnerjev, in pomagajo natančno tam, kjer je stiska največja. Tako so številni samostani sprejeli ljudi, ki so ostali brez doma, in jih oskrbujejo. To je bilo in je mogoče z darovi številnih ljudi iz Avstrije. Hkrati je jasno, da te dobrodelne organizacije same ne morejo spremeniti katastrofalnega položaja.

Zato pozivamo jasno vse mednarodne politične akterje in odgovorne v Siriji: pomoč za žrtve potresa mora imeti absolutno prioriteto. Poznamo kompleksnost sirijskega konflikta. Toda zaradi nepredstavljive stiske ljudi morajo postaviti v ozadje vse druge politične in kakršnekoli interese. Pozivamo Zahod, da opusti sankcije, da lahko pride pomoč v Sirijo. Pozivamo odgovorne v deželi, da dovolijo to pomoč in jo dodelijo tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

Potres je prizadelo prebivalstvo, ki je bilo že prej zelo revno. Devet od desetih Sircev živi pod ravnjo revščine, več ko 15,3 mio. ljudi je bilo že pred potresom odvisnih od humanitarne pomoči. Na sto tisoče ljudi je zdaj dodatno brez doma v sirskem območju potresa in nimajo nič več. Drugi ne morejo več nazaj v svoja stanovanja, ker so bila porušena. Sploh ne omenimo, da je toliko stoječih poslopij še v nevarnosti, da ne bodo obstali.

Slike katastrofe so izginile iz medijev, toda stiska in revščina sta ostali. Dolgoročna oskrba ljudi in ponovne gradnje bodo še potrebne. Številni pomočniki na kraju samem poročajo, da ljudje niso na koncu le gmotno, temveč tudi duševno zelo trpijo. Tem ljudem moramo spet priskrbeti upanje, in to je trenutno največji izziv. Škofje želimo tem ljudem povedati, da jih nismo pozabili in da bomo še naprej delali zanje. Pozivamo mednarodno skupnost in avstrijsko vlado, da pozorno spremljajo stisko v Siriji in pomagajo po svojih močeh.

5. Na splošno prepovedati nadomestne matere

Z veliko skrbjo avstrijski škofje spremljamo pravni razvoj na evropski ravni, ko bi lahko obšli prepoved nadomestnih mater v Avstriji, in razvoj v drugih državah, kjer postaja trg nadomestnih mater vse bolj brezobziren. Tem razvojem se je treba upreti, ker kršijo temeljne vrednote. Jasno je treba povedati: nadomestno materinstvo brezobzirno izkorišča ženske, otrok postane blago in je v protislovju s človekovimi pravicami. Kot škofje zastopamo strogo prepoved nadomestnih mater ne le v Avstriji, temveč znotraj Evropske unije in po vsem svetu.

Malo je znano, da so v večini držv ponudniki nadomestnega materinstva zaradi vojne v Ukrajini spremenili strategijo in se umaknili v Gruzijo. A prizadeti so vedno bolj tudi v Grčiji, Mehiki, Kolumbiji in v drugih državah, ki spominjajo na oblike trgovanja z ljudmi v najtemnejših časih. Kako brezobzirno delujejo v Gruziji, so šele pred nekaj dnevi informirali Inštitut za medicinsko antropologijo in bioetiko (IMABE), pod okriljem škofovske konference, na osnovi poročil investigativnih novinarjev. Po teh poročilih agencije za nadomestne matere iščejo usmerjeno ženske v stiski v gruzijskih hišah za žene, ki za denar rodijo otroka za druge.

Poleg tega pa ugotavljamo, da boj proti reproduktivnemu izkoriščanju podpirajo vedno bolj organizacije za ženske pravice. Nazadnje je na primer okoli 100 znanstvenikov in strokovnjakov iz 75. držav vseh celin 3. marca v t. i. dokumentu "Casablanca Declaration" pozvalo države, da po vsem svetu ukinejo nadomestne matere. Pri tem so predstavili tudi predlog za ustrezni mednarodni dogovor. Oglišča so kaznovanje posredniških posameznikov in podjetij ter pravno zasledovanje oseb, ki doma ali na tujem dajo nalog nadomestnim materam. Vse pogodbe, ki imajo vsebino nadomestnih mater, naj bi postale neučinkovite, poleg tega naj bi ustvarili pravni instrument za učinkovito globalno prepoved.