Njegova mama je bila iz Sel, njegov oče je prišel iz Slovenije, Peter Hribernik pa se je rodil v Slovenjem Plajberku. Od tega srečnega dogodka letos januarja mineva 70 let. Ob jubileju postavljamo v središče dolgoletnega zvestega sodelavca Dušnopastirskega urada.

Petra Hribernika lahko srečate v domači romarski žihpoljski cerkvi, kjer v slovenščini prijazno sprejema romarje, lahko ga srečate v gasilskem društvu, prisluhnete mu lahko pri skoli v stolnici v Celovcu ali v domačem cerkvenem zboru, morda je ravno na seji župnijskega ali dekanijskega sveta, lahko da doma v Vršti vasi obrezuje drevje, kosi travo, pripravlja drva za dolgo zimo ali lušči orehe. »Prej so mi rekli, če greš v pokoj, bo dolgčas. Te sekunde še nisem našel,« se zasmeje. Tudi o svojem otroštvu pripoveduje na humoren način: »Prvo, kar se spominjam, je, koliko jezikov sem znal že kot otrok: slovensko, plajberško, selsko, boroveljsko in dve besedi po nemško.« Do njegovega šestega leta so živeli v Slovenjem Plajberku, nato sta mama in oče na Žihpoljah kupila zemljišče in oče je postavil mizarsko delavnico. Peter najstarejši od sedmih otrok, ima še tri brate in tri sestre.

Ko je na Žihpoljah začel obiskovati ljudsko šolo, so bili napeti časi. Oče ga je prijavil za dvojezični pouk, a nekateri sosedje so šli celo do deželnega glavarja, »da je treba to ukiniti, ker za enega učenca ne more obstajati možnost, da bi se lahko učil slovenščine.« V šoli so ga zmerjali, ampak oče je bil vztrajen, »tri leta za mano je prišla v ljudsko šolo moja sestra, potem sva bila že dva prijavljena. Tako je šlo naprej, zdaj je na Žihpoljah približno polovica prijavljena k dvojezičnemu pouku,« opisuje razvoj. »Potem sem smel v Slovensko gimnazijo, čeprav nas je bilo sedem otrok, oče je imel doma mizarstvo, vsaka roka bi bila potrebna,« se spominja Peter Hribernik, ki je v počitnicah zmeraj znova pomagal doma. Po štirih letih mu je oče dejal, da ne bo mogel naprej v gimnazijo: »Jaz te potrebujem doma,« je rekel. Naredil je še peto obvezno leto, potem je začel doma pri očetu pomagati pri mizarstvu. »To sem počel deset let, ni bilo zmeraj enostavno. Mizarsvo in tudi časi so se spreminjali. Potrebno bi bilo, da bi dobili še kakšen dodatni stroj, da bi bilo malo lažje. Včasih vmes pa sem šel v Tinje na kakšen tečaj, tako sem prišel v stik z gospodom Kopeinigom. Na vsem lepem me je vprašal, če ne bi imel zanimanja, da bi prišel delat na Dušnopastirski urad. Bile so prve volitve v župnijski svet in potreboval je nekoga, ki je zgovoren. V obrtni šoli sem bil vedno odličnjak, to se je tudi vedelo. Odločil sem se, da grem na Dušnopastirski urad,« opisuje novo pot v svojem življenju.

Leta 1980 je začel delati na Dušnopastirskem uradu in je bil tam do pokoja, do leta 2012. »Na DPU imam zelo dobre spomine, zmeraj sem rad šel na delo. Pokrival sem raznolike posle, začel sem z referatom za župnijske svete, potem sem prevzel upravo, knjigovodstvo, notranjo organizacijo, tajništvo referata za cerkveno glasbo in zmeraj je prišlo še kaj novega. Ko je bila sprememba šiling–evro sem bil odgovoren, da vse dobro poteka.« Tudi upravnik Nedelje je bil in »dosti let sem skrbel za to, da je prišel zraven kakšen nov naročnik«. Skoraj vsa leta je bil v obratnem svetu, zelo intenzivno je doživljal tako nemški kot slovenski dušnopastirski urad. Če je bil v bližini papežev obisk, pa naj si bo v Ljubljani, v Mariboru, na Dunaju, v Marijinem Celju, zmeraj je rad organiziral in spremljal polne avtobuse pevk in pevcev. Za svoje zasluge je prejel eno najvišjih evropskih odlikovanj na področju cerkvene glasbe: medaljo sv. Ambrozija. Jožetu Ropitzu je skrbno pomagal pri njegovi ideji za slovenske šmarnice pri Gospe Sveti. Njegov podpis nosita pesmarici Gloria in Hvalimo Gospoda. Pri teh projektih je bil medškofijski tajnik, povezoval je strokovnjake in pisal zapisnike. Sodelovale so vse slovenske škofije. »To so zelo lepi spomini na čase na Dušnopastirskem uradu. Moje kolegice in kolege imam še zmeraj enega rajši kot drugega. Zdaj sem že deseto leto v pokoju, pa me Dušnopastirski urad še vedno vabi na izlete in božičnice.« Rad gre na te termine, ker čuti, da mu Cerkev kot delodajalka tudi na tak način izraža spoštovanje za dolgoletno delo. V Cerkvi ni bil aktiven samo poklicno, ampak rad prevzema tudi častne naloge. Med drugim je član župnijskega sveta na Žihpoljah. »Imamo zelo motiviranega župnika Ulricha Koglerja, to je res človek, ki mu rad pomagaš.« V župnijskem svetu so ustvarili dober tim.

Glasba je velika ljubezen Petra Hribernika. Rad poje v cerkvi na Žihpoljah, »v stolnici z mojo ženo pojeva pri stolni koralni skoli, to enoglasno latinsko petje je imenitna reč, je praglasba naše Cerkve. Pri tem uživava in to naju zelo sprosti, čeprav se na vajah trudiš ne za vsako polovico tona, ampak za četrtinko tona in še manjše odtenke, ker imamo takega natančnega vodja. Če ti to uspe, si res lahko zadovoljen. Te maše, ki jih pojemo približno enkrat na mesec v dveh cerkvah v Celovcu, so lepa doživetja.« Potem pa se rada vrneta domov v Vršto vas, kjer imata hišo na edinstveni lokaciji. »Moj vzglavnik, zvonik boroveljske farne cerkve in Košutnikov Turn vrh Košute smo točno v eni liniji,« se zasmeje Peter Hribernik. Z ženo Monika imata tri otroke. »Imava to srečo, da z dvema otrokoma živimo skupaj.« Veronika živi na Predarlskem in dela v Lihtenštajnu. Silvia ima večinoma delo od doma za banko. Sin Stefan se je izučil za mizarja, a ga je tako nagovorilo socialno delo pri Rdečem križu, da je zdaj tam v službi. Smisel za socialno delo je najbrž podedoval od očeta, ki je »skoz in skoz gasilec. Obleko za gasilca imam kar doma.« Malo pred najinim pogovorom jo je še uporabljal, ko je spravljal podrto drevo z zasnežene ceste.

V življenju pa ne gre vedno gladko. Ko je Peter Hribernik dobil diagnozo »krvni rak«, je skušal ostati pozitiven in optimističen, »razen tiste trenutke na kemoterapiji, vsak mesec enkrat.« Včasih je bilo tako težko, da niti za pomoč sestram ni mogel pozvoniti. Na vprašanje, kaj mu je dajalo moč, odgovarja: »2. februarja 2020 je bil naš škof Jože posvečen v stolnici, moja žena je imela karto, pa jo je dala meni. Šel sem na posvečenje in doživljal vso to slovesnost. Takšna srečanja in takšna doživetja so mi dajala moč, da sem naslednji dan pri kemoterapiji spet sproščeno čakal.« Ko mu je v bolnišnici šlo malo bolje, je obiskoval tudi znance na paliativnem in drugih oddelkih ter jim skušal prinesti nekaj dobre volje. Mnogim je šlo res težko. Vsi, ki so bili skupaj z njim v sobi, so žal že pokojni. »Po bolezni gledam na življenje veliko bolj sproščeno. Ne veš, kaj bo jutri, hvaležen sem za danes in za včeraj. Če srečam človeka, ki samo jamra, ga nasmejim, če le morem.« Peter Hribernik razmišlja: »Huda bolezen je izkušnja, ki je nikomur ne privoščim, a občutim, da mi to ni škodovalo. Kar pa seveda za moje okolje ne drži, moja žena je precej pretrpela ob vsem tem. Hvala Bogu, da jo imam, mojo ženo.«