Papež Leon XIV. je Josefa Grünwidla imenoval za novega nadškofa na Dunaju. Imenovanje doslejšnjega apostolskega administratorja dunajske nadškofije za novega vodja za več kot en milijon katoličanov največje škofije v Avstriji so sporočili v petek opoldne v tiskovnem biltenu Vatikana. Papež se je pred nekaj dnevi odločil in v sredo je to sporočil apostolskemu nunciju na Dunaju nadškofu Pedru Lopezu Quintanu, ter prihodnjemu dunajskemu nadškofu, je sporočila nadškofija.

Da lahko Grünwidl nastopi svojo novo službo, mora biti šele posvečen v škofa, kar se bo zgodilo predvidoma januarja 2026 in ga bo posvetil kardinal Schönborn, tako nadškofija. Istočasno bo potekala tudi slavnostna umestitev. Do tega trenutka bo nadškofijo upravljal doslej kot apostolski administrator. V petek je bila ob 13. ura tiskovna konferenca z designiranim nadškofom Grünwidlom in njegovim predhodnikom Schönbornom v Clubu 4 (1010 Dunaj, Stephansplatz 4), kar si lahko ogledate tukaj (povezava: https://www.youtube.com/live/zo5_NRxcwww).

Z Josefom Grünwidlom na dunajski cerkveni vrh prihaja nadškof, ki je bil pred enim letom komaj poznana čez škofijske meje. Siliti v ospredje, nikoli ni bil način 62-letnika. Vendar s svojim tihim delovanjem v dušnem pastirstvu se ni izkazal skozi desetletja in prepričal ravno s tem v nadškofiji, temveč očitno tudi svojega predhodnika kardinala Schönborna. Sprva ga je poklical k sebi kot tajnika in kasneje kot škofovega vikarja – in ga potem priporočil tudi v Vatikanu kot apostolskega administratorja. Ta prehodni nalog je opravil odlično. Kakor so povedali številni, s tem se je kvalificiral v očeh cerkvenega vodstva za višje naloge.

Škof Marketz: Grünwidl je izkušeni dušni pastir in poznavalec Cerkve na Dunaju

Škof Jože Marketz se je v svojem prvem stališču razveselil imenovanja novega dunajskega nadškofa: „Z Josefom Grünwidlom je papež imenoval nadškofa, ki najbolje pozna specifične izzive in posebnosti Cerkve na Dunaju z lastnega vidika in je že kot administrator nadškofije pridobil veliko simpatij,“ je dejal krški škof. Marketz, v Avstrijski tiskovni konferenci odgovoren za področji sociala in pastorala, poudarja: „Josef Grünwidl ima poseben čut za socialne in pastoralne zadeve in v službo prinaša bogat zaklad izkušenj. Veselim se nadaljnjega dobrega sodelovanja z njim o okviru škofovske konference.“

Iz Weinviertla

Novi dunajski nadškof se je rodil 31. januarja 1963 v Hollabrunnu in je odraščal v bližnjem Wullersdorfu, blizu benediktinskega samostana Maria Roggendorf. Po maturi na škofijski gimnaziji Hollabrunn je Grünwidl leta 1981 vstopil v dunajsko semenišče in je študiral teologijo na Univerzi na Dunaju. Istočasno je študiral predmet orgle na Univerzi za glasbo. Med študijskim letom v Würzburgu je padla odločitev: "Glasba ostaja moj konjiček, duhovnik moj poklic." Leta 1987 ga je v diakona posvetil pomožni škof Helmut Krätzl, leta 1988 je sledilo duhovniško posvečenje s kardinalom Franzem Königom.

Njegova dušnopastirska pot ga je sprva vodila kot kaplan na Dunaj-Sv. Janez Nepomuk (od leta 1988), potem kot kurat v stolni župniji Wiener Neustadt (1991) in kot škofijski mladinski dušni pastir (1993) v nadregionalno delo. Od leta 1995 do leta 1998 je bil tajnik takrat novo imenovanega nadškofa Christopha Schönborna. Potem je bil Grünwidl veliko let župnik v številnih župnijah v južni Nižji Avstriji, med njimi s kraji Kirchberg am Wechsel, Feistritz, St. Corona in Trattenbach. Leta 2007 je bil dekan, od leta 2014 župnik v Perchtoldsdorfu. Leta 2016 je sledila izvolitev za poslovodečega predsednika v dunajskem duhovniškem svetu, leta 2023 imenovanje v škofovega vikarja za vikariat Jug, leta 2024 v častnega kanonika v Štefanovi stolnici.

Dialoški začasni vodja

Potem ko je papež Frančišek (2013–2025) sprejel prošnjo o odstopu zaradi starosti kardinala Schönborna točno na njegov 80. rojstni dan 22. januarja 2025, je bil takratni škofov vikar Grünwidl imenovan kot apostolski administrator dunajske nadškofije. Njegova naloga je bila odtlej začasno vodstvo škofije vključno z upravo, dušnopastirsko in personalno koordinacijo, vendar brez dolgoročnih odločitev, da ne bi posegal vnaprej prihodnjemu nadškofu. V tej fazi se je odlikoval kot dušnopastirski prizemljen vodja, cenjeni pridigar in razumevajoč pogovorni partner. Notranje-škofijsko so zelo cenili njegov poslušajoč slog vodenja.

Z imenovanjem kot prehodni vodja pa se je Grünwidl pomaknil v krog potencialnih naslednikov. Če so ga mediji nagovorili na cerkvene "pereče teme", je bil odprt do reform. Grünwidl je bil nekdaj član duhovniške iniciative, a se je umaknil iz reformne skupine pri "pozivu k neposlušnosti". V aktualnih intervjujih je poudaril, da je zanj osebno celibat zavestno izbrana življenjska oblika, a "ni versko vprašanje" – in zato naj ne bi bil prisilni pogoj za duhovnike. Pri temi ženske v Cerkvi pa vidi "nujno potrebo po razčiščenju": Spet naj bi razpravljali o ženskem diakonatu, tudi sprejem žensk v kardinalski kolegij bi bil sprejemljiv. Kot administrator je sprejel tri ženske v škofijsko vodilno ekipo.

Mistika namesto kulturno krščanstvo

Prihodnost Cerkve vidi Grünwidl ne v strukturnih vprašanjih, temveč v duhovni obnovi. Dušno pastirstvo ne potrebuje funkcionarjev, temveč "mistike in mističarke", tako njegov kredo. Kdor je cerkveno dejaven, mora najprej skrbeti za svoje duhovno življenje. Ljudje z "odstopajočim stilom življenja" ali dvomeči v veri naj bi srečali "ljubeče srce", in namesto površnega "kulturnega krščanstva" je potreben osebni odnos do Kristusa, ter redna molitev, branje beril in evharistija. V času, v katerem pripadnost k Cerkvi postaja vse bolj zavestna odločitev, se je zavzel za močnejše spremstvo in verodostojno oznanjevanje: Evangelij je "najboljše oznanilo, v katerem gre za mir, spravo, skupnost in upanje".

Vse manjših personalnih in finančnih virov Cerkve se Grünwidl zaveda, saj je moral že kot župnik in administrator z njimi pravilno ravnati. Posebej pri ravnanju s cerkvenimi poslopji je pozival k skrbnim, občestvu bližnjim odločitvam, ki lahko segajo o sprejemu prenamembe do morebitne prodaje. Najboljša možnost je "živa skupnost, da lahko cerkve ostanejo na vasi" in je zagotovljena nadaljnja spiritualna osnovna oskrba. Kot škofijski začasni vodja se je izrekel za pastoralni koncept poslopij in okrepljeno sodelovanje med sosednjimi župnijami.

O temi sinodalnost je Grünwidl doslej zahteval "zdravo decentraliziranje", saj ni treba o vsakem posameznem vprašanju odločati centralno v Rimu. Novi svetovalni in odločilni formati bi lahko pomagali premostiti "cerkveno naglušnost do evangelija in življenjske resničnosti". Kako in na kak način se bo v prihodnje vključeval v politične debate, je treba počakati. Cerkev, "ki stalno žuga s prstom in se oglaša k dnevni politiki," odklanja prihodnji nadškof; kjer pa gre za človekovo dostojanstvo, pravičnost in varstvo zapostavljenih, so nujno potrebne jasne besede.

Ljubitelj gora in organist

Izravnavo od cerkvenega vsakdana novi vodja dunajske nadškofije predvsem najde v doživljanju narave pri pohodništvu in pri muziciranju. Glasba je bila zanj vedno "živilo" in "pot do Boga", ali na klavirju ali na orglah, je poročal v radijskem intervjuju. Prijatelji ga opisujejo kot tankočutnega, humornega človeka, ki se navdušuje za Loriota. K Grünwidlovim duhovnim vodilom štejejo Benediktova pravila ("Moli, delaj in beri ") in sveta Tereza Avilska, katere zaupanje v Boga in "druga spreobrnitev" sta nanj naredila največji vtis.

V preteklih mesecih od začetka začasne vodilne funkcije je Grünwidl glede na nasledstvo kardinala Schönborna večkrat izjavil, da se ne "vidi v tej nalogi" in bi se raje vrnil v svojo župnijo. Če pa bi ga papež za to prosil, bi "videl, kako na to reagiram". Zdaj pa je soglašal s klicem iz Rima.

Poročilo: kathpress / škofijski tiskovni urad / Internetna redakcija