26. maja 2025 je v slavnostni dvorani Škofijske hiše v Celovcu potekal študijski poldan s profesorico Johanno Rahner. Tema je bila: „kljub vsemu … upati“ – krščansko upanje med strahom za prihodnost in ideologijo izvedljivosti.

V prvem predavanju je univerzitetna profesorice Univerze v Tübingenu obravnavala vlogo upanja v svetu, ki jo zaznamujejo krize, strahovi in apokaliptične slike.

Krščansko upanje kot kritična moč

Rahner je pojasnila, da krščansko upanje ni beg iz resničnosti. Zakoreninjeno je v spominu na Božje zdravilno delovanje – v „nevarnem spominu“, ki želi spremeniti družbo. Zavzela se je za teološko-utemeljeno upanje, kije družbeno učinkovito in ostaja politično senzibilno.

Svarilo pred apokaliptiko – poziv k dialogu

S pogledom na trenutne apokaliptične diskurze je Rahner opozorila pred zlorabo za legitimiranje strahu, omejevanje in izločevanja in pred nasiljem. V nasprotju je krščansko upanje dialoško, solidarno in univerzalno. Svet jemlje resno – tudi v njegovi zlomljivosti – in išče znake Božje v sredi.

Cerkev v svetu – ne nad njim

V spominu na drugi vatikanski koncil je predavateljica poudarila potrebo, da se Cerkev ne omejuje od sveta, temveč živi v njej in trpi z njo. Upanje pomeni, da je prezentna družbeno in se zavzema za pravičnost in človeškost.

Upanje, ki nosi – tudi danes

Na koncu je Johanna Rahner podčrtala, da je resnično krščansko upanje ranljivo, a ravno v tem je njegova krepost. Spodbudila je za oblikovanje sedanjosti v luči obetavne prihodnosti. Ali kakor je to izrazila referentka z značilnimi besedami Kurta Martija: „Nebesa, ki pridejo, pozdravlja že zemlji, ki je.“

Karl-Heinz Kronawetter je povezoval študijski poldan, ki ga je organiziral Inštitut za cerkvene službe skupnost s Katoliško akademsko zvezo na Koroškem. Ravnateljica Dušnopastirskega urada Elisabeth Schneider-Brandauer je lahko referentko povabila na dolgo potovanje v Celovec. Številni so se udeležili teološkega izobraževalnega dneva.

Impulzni predavanji Johanne Rahner