Verske funkcije in službe lahko oslepijo – to nam kaže farizejec v današnjem evangeliju (Jn 9,1-41). Bolje vedo, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno, gledajoč od zgoraj, prepričani o svoji nezmotljivosti in zakonski pravilnosti, obsojajo in kritizirajo vse, kar ne ustreza njihovemu mišljenju.

• Moja pozicija, funkcija, službena leta, kompetence, uspehi … – Ste morda tudi mene naredili podobnega farizejcem, ki je prepričan o lastni resnici in vse druge gleda kritično?
• Je v mojem življenju več moralizma, ki obsoja, ali več usmiljenosti, ki poskuša vedno zdraviti?
• So v mojem srcu slepe pege? Se zaznavam kot potreben zdravljenja ali se vidim kot popolnega in se zapiram Jezusovim čudežem?
• Kaj me utesnjuje? Kaj preprečuje notranje vrednote??

Nasprotno od te žalostne slike farizejcev današnji evangelij predstavlja slepega človeka brez imena, ki nikoli ni videl luči na svetu. Njegova bolezen, označena kot božja kazen za greh, pa postane kraj srečanja z Bogom, priložnost, da se ga dotakne Jezus in ga ozdravi, in to na vseh ravneh:

• Ozdravijo ga bolezni, osvobojen je bremena slepote. Vidi luč in celotni svet. Ne dobi le nove življenjske kvalitete, temveč tudi novo življenjsko perspektivo in svojo prvotno dostojanstvo.
• Po tem zunanjem zdravljenju pa se zgodi nov čudež: notranje zdravljenje. Zavedajoč se svoje življenjske zgodbe in svoje identitete („Jaz sem“) ponižno prizna svojo vero v Jezusa - človekovega sina. Zgodi se čudež vere: „Verujem, Gospod!“

Namesto služabnikov struktur, ki iščejo slepe pot polne človekovega učinka in družbenega priznanja, smo vabljeni, da postanemo ponižni služabniki Jezusa: stalno nastopati proti vsaki hinavščini in ljubeče, se s potrpežljivostjo in blagodejnostjo, dotakniti slepote naših bratov in sester, da bi prižgali luči upanja in odpuščanja v temi.

Ne nazivi ne funkcije, ne službena leta in številne izkušnje, temveč spoštovanje vrednot Jezusa nas obvaruje notranje slepote. Vsepovsod tam, kjer so pomembnejši kriteriji koristi, všečnosti, ugleda kot Jezus sam, se mora spremeniti način mišljenja.

Jezus odvzame vsako slepoto in nam podari svojo luč.

S papežem Frančiškom:
„Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja kot vsa naša tema; verujemo, da nas lahko ozdraviš, da lahko obnoviš našo sestrstvo in bratstvo, da lahko pomnožiš naše veselje; tudi z vso Cerkvijo ti kličemo, vsi skupaj: Pridi, Gospod Jezus! Pridi, Gospod Jezus! Pridi, Gospod Jezus!“