„O ljubezni do revnih“ (Dilexi te) se glasi naslov prvega pisma papeža Leona XIV., ki je bilo objavljeno danes. Za škofa JožetaMarketza – Avstrijski škofovski konferenci mdr. odgovoren za področje „sociala“, je dejstvo, da je prvo pismo v njegove pontifikatu namenjeno revnim jasno znamenje za to, „da papež Leon stopa po poti svojega predhodnika papeža Frančiška“.
Krški škof je hvaležen za „jasne in močne“ papeževe besede pri spornih temah kot migracija in izločevanje. Papež Leon XIV. na primer opozarja, da bi postalo normalno, „da ignoriramo revne in živimo tako, kot da jih ne bi bilo“. Škof Marketz: „Papež nagovarja probleme, ki jih trenutno doživljamo in veliko ljudi globoko vznemirja. Na primer, da nekatere odločitve gospodarstva od ljudi zahtevajo žrtve, da lahko dosežejo določene cilje, ki so v interesu mogočnih.“ Leon XIV. pa opozarja na konkretna dejanja „in na odgovornost predvsem nas kristjanov“.
Čisto jasno se papež opredeljuje proti razvojem, ki se širijo vse bolj tudi v Avstriji, namreč „dejstvo, da zanemarjajo delujočo ljubezen do bližnjega in se ji posmehujejo“. Škof Marketz: „V tej zvezi nas papež poziva, da vedno znova beremo evangelij. Kajti potem postane jasno, da je ljubezen do bližnjega, ljubezen do revnih, pregnanih in izločenih jedro naše vere tako rekoč prvotna DNK Cerkve.“
Kot nekdanji ravnatelj Caritas ve, tako Marketz, da je zavzemanje za revne za veliko ljudi – tudi kristjane – izziv. Papež v tej zvezi govori jasno, če pravi, da revnih ne moremo razumeti le kot socialni problem, temveč tako rekoč kot družino.
Krški škof ocenjuje definicijo Cerkve, ki jo je papež označil ob koncu pisma. Tam govori o „Cerkvi, ki ljubezni ne postavlja meja“ in „ne pozna sovražnikov, proti katerim se je treba boriti“, temveč ljudi, ki jih je treba ljubiti. To je, tako škof Marketz, „tudi osnova našega sinodalnega razvojnega procesa“. S papežem je prepričan, „da ta Cerkev potrebuje svet danes“.

Vir: Pressestelle

Prva Apostolska pobuda papeža Leona XIV.

»Dilexi te«, Leon XIV.: vere ne moremo ločevati od ljubezni do ubogih

Objavljena je prva Apostolska spodbuda papeža Leona XIV., delo, ki ga je začel papež Frančišek na temo služenja ubogim, v katerih obrazu najdemo »trpljenje nedolžnih«. Papež razkriva ekonomijo, ki ubija, pomanjkanje enakosti, nasilje nad ženskami, podhranjenost in izobraževalno krizo. Sprejema poziv papeža Frančiška za migrante in od vernikov zahteva, naj povzdignejo »glas, ki razkriva«, da bi bile »krivične strukture uničene z močjo dobrega.«

Salvatore Cernuzio – Vatikan

Dilexi te, »vzljubil sem te«. Kristusova ljubezen se uteleša v ljubezni do ubogih, razumljeni kot skrb za bolne; boj proti suženjstvu; zaščita žensk, ki trpijo izključenost in nasilje; pravica do izobrazbe; spremljanje migrantov; miloščina, ki »je ponovno vzpostavljena pravičnost, ne pa paternalistična gesta«; enakost, katere pomanjkanje je »korenina vsega družbenega zla«. Leon XIV. podpisuje svojo prvo apostolsko spodbudo, Dilexit te, besedilo v 121 točkah, ki izhaja iz evangelija Božjega Sina, ki je vse od svojega vstopa v svet postal ubog, in ki oživlja učenje Cerkve o ubogih v zadnjih stopetdesetih letih. »Pravi rudnik naukov.«

Po sledi predhodnikov

Papež avguštinec s tem dokumentom, ki ga je podpisal 4. oktobra, na praznik sv. Frančiška Asiškega, sledi stopinjam predhodnikov: Janeza XXIII. s pozivom bogatim državam v okrožnici Mater et Magistra, naj ne ostajajo brezbrižne do držav, ki jih zatirata lakota in beda (83); Pavla VI., Populorum progressio in nastopom v Združenih narodih »kot zagovornika revnih ljudstev«; Janeza Pavla II., ki je doktrinalno utrdil »prednostni odnos Cerkve z ubogimi«; Benedikta XVI. in Caritas in Veritate s svojim »poudarjeno političnim« razumevanjem kriz tretjega tisočletja. Končno Frančiška, ki je iz skrbi »za uboge« in »z ubogimi« naredil enega od temeljev papeževanja.

Delo je začel papež Frančišek in nadaljeval papež Leon

Papež Frančišek je v mesecih pred smrtjo začel delati na apostolski spodbudi. Tako kot z Lumen Fidei Benedikta XVI. leta 2013, ki ga je prevzel Jorge Mario Bergoglio, je tudi tokrat naslednik tisti, ki je dokončal delo, ki predstavlja nadaljevanje Dilexit nos, zadnjo okrožnico papeža iz Argentine o Jezusovem Srcu. Ker je močna »povezava« med Božjo ljubeznijo in ljubeznijo do revežev. Po njih nam »ima Bog še vedno nekaj povedati«, pravi papež Leon. In opozarja na temo »prednostne izbire« za reveže, na izraz, ki se je rodil v Latinski Ameriki (16), ne zato, da bi pokazal »neko izključevanje ali diskriminacijo do drugih skupin«, ampak »Božje delovanje«, ki ga žene sočutje do človeške šibkosti.
Na ranjenem obrazu revnih najdemo vtisnjeno trpljenje nedolžnih in zato trpljenje samega Kristusa (9)

»Obrazi« revščine

V spodbudi papeža Leona XIV., ki analizira »obraze« revščine, je veliko pobud za razmišljanje, veliko spodbud za delovanje. Revščina tistega, »ki nima materialnih sredstev za življenje«, tistega, »ki je družbeno odrinjen in nima sredstev za izražanje svojega dostojanstva in svojih sposobnosti«; »moralna«, »duhovna«, »kulturna« revščina; revščina tistega, »ki nima pravic, ki nima prostora, ki nima svobode« (9).

Nova revščina in pomanjkanje enakosti

Spričo tega scenarija papež sodi, da je »nezadostno« prizadevanje za odpravo strukturnih vzrokov revščine v družbi, ki jo »zaznamujejo številne neenakosti«, od pojavljanja vedno novih, »subtilnejših in nevarnejših« revščin (10), do ekonomskih pravil, ki so povečala bogastvo, »vendar brez enakosti«.
Pomanjkanje enakosti je korenina družbenega zla (94).

Diktatura ekonomije, ki ubija

»Ko rečemo, da je sodobni svet zmanjšal revščino, to storimo tako, da jo merimo z merili drugih obdobij, ki niso primerljiva s sedanjo stvarnostjo«, trdi Leon XIV. (13). S tega vidika »z naklonjenostjo« pozdravlja dejstvo, da so »Združeni narodi« »izkoreninjenje revščine postavili za enega od ciljev tisočletja«. Vendar pa je pot dolga, zlasti v času, v katerem še naprej velja »diktatura ekonomije, ki ubija«, v kateri zaslužki peščice »eksponentno rastejo«, metem ko so zaslužki večine »vedno bolj oddaljeni od blaginje te srečne manjšine« in v katerem so razširjene »ideologije, ki zagovarjajo absolutno avtonomijo trgov in finančnih špekulacij« (92).

Kultura odmetavanja, svoboda trga, pastorala elit

Vse to je znak, da še vedno obstaja kultura odmetavanja – »včasih dobro zakrinkana – ki brezbrižno dopušča, da milijoni ljudi umirajo zaradi lakote ali preživijo razmerah, ki so nevredne človeka« (11). Papež nato ožigosa »psevdoznanstvena merila«, po katerih bo »svoboda trga« prinesla »rešitev« problema revščine, kakor tudi »pastoralo tako imenovanih elit«, po kateri »bolje skrbeti za bogate, mogočne in strokovnjake, namesto da bi izgubljali čas z revnimi« (114).
Dejansko človekove pravice niso enake za vse (94).

Sprememba miselnosti

Papež torej poziva k »spremembi miselnosti«, ko bi se najprej osvobodili »privida sreče, ki izhaja iz premožnega življenja«. To mnoge ljudi vodi k videnju življenja, utemeljenega na bogastvu in uspehu »za vsako ceno«, tudi na račun drugih in prek »krivičnih politično-ekonomskih sistemov« (11).
Dostojanstvo vsakega človeka je treba spoštovati sedaj, ne jutri (92).

V vsakem zavrnjenem migrantu je Kristus, ki trka

Leon XIV. nato veliko prostora namenja temi migracij. Njegove besede spremlja podoba malega Alana Kurdija, triletnega sirskega dečka, ki je leta 2015 s fotografijo mrtvega telesca na plaži postal simbol evropske migrantske krize. »Žal razen kakega trenutnega čustva podobna dejstva postajajo vedno bolj nepomembna kot obrobne novice« (11), ugotavlja papež. Hkrati pa omenja stoletno delo Cerkve za tiste, ki so prisiljeni zapustiti svoje dežele, in se kaže v sprejemnih centrih, mejnih misijonih, naporih Mednarodne Karitas in drugih ustanov (75).

Cerkev kot mati hodi s tistimi, ki hodijo. Kjer svet vidi grožnje, vidi otroke; kjer gradijo zidove, ona gradi mostove. Ve, da je njeno oznanilo evangelija verodostojno samo takrat, kadar se prevaja v vidna dejanja bližine in sprejemanja. In ve, da je v vsakem zavrnjenem migrantu sam Kristus, ki trka na vrata skupnosti (75).

Pri temi migracij Leon XIV. prevzame slovite »štiri glagole« papeža Frančiška: »Sprejeti, zaščititi, spodbujati in integrirati.« Pri papežu Frančišku si izposodi tudi definicijo revnih, ki niso samo predmet našega sočutja, ampak »učitelji evangelija«.

Služiti revnim ni gesta, ki bi jo lahko opravljali »od zgoraj navzdol«, ampak srečanje med enakimi … Ko se torej Cerkev skloni, da bi poskrbela za reveže, zavzame svojo najbolj plemenito držo (79).

Ženske, žrtve nasilja in izključevanja

Petrov naslednik se nato ozre na trenutne razmere, ki so zaznamovane s tisoči ljudi, ki vsak dan umirajo »zaradi vzrokov, povezanih s podhranjenostjo« (12). »Dvakratno so uboge ženske«, dodaja, »ki trpijo zaradi izključenosti, slabega ravnanja in nasilja, ker imajo pogosto manjše možnosti za obrambo svojih pravic« (12).

»Reveži niso tukaj po naključju«

Papež Leon XIV. začrta poglobljeno razmišljanje o samih razlogih za revščino: »Reveži niso tukaj po naključju ali zaradi slepe in grenke usode. Še manj je revščina za večino izmed njih izbira. Pa vendar se še vedno najdejo nekateri, ki si drznejo to trditi, s čimer pokažejo slepoto in krutost«, poudari (14). »Seveda so med revnimi tudi nekateri, ki nočejo delati«, vendar pa je med njimi tudi veliko moških in žensk, ki morda od jutra do večera zbirajo karton samo zato, da bi »preživeli«, nikoli pa, da bi si »izboljšali« življenje. Skratka, kot beremo v eni od osrednjih točk Dilexi te, ne moremo reči, »da je večina revnih zaradi tega, ker niso pridobili zaslug, glede na tisto lažno vizijo meritokracije, kjer se zdi, da imajo zasluge samo tisti, ki so v življenju uspeli« (15).

Ideologije in politične usmeritve

Papež Leon ugotavlja, da se včasih tudi kristjani sami pustijo »okužiti stališčem, ki so zaznamovana s posvetnimi ideologijami ali političnimi in ekonomskimi usmeritvami, ki vodijo do krivičnih posploševanj ter zavajajočih sklepov.«

Nekateri še naprej govorijo: »Naša naloga je, da molimo in da učimo pravi nauk.« A ko ta verski vidik iztrgajo iz celostnega napredka, dodajajo, da mora samo vlada poskrbeti zanje, oziroma da bi bilo bolje, če bi jih pustili v bedi in jih namesto tega naučili delati (114).

Miloščina, ki je pogosto zaničevana

Simptom te miselnosti je dejstvo, da je karitativnost včasih »zaničevana ali osmešena, kot bi šlo za fiksno idejo nekaterih in ne za žareče središče cerkvenega poslanstva« (15). Papež se dolgo zadrži na miloščini, ki se redko izvaja, je pa pogosto zaničevana (115).

Kot kristjani se ne odpovedujemo miloščini. To je dejanje, ki ga lahko izvajamo na različne načine in ga lahko skušamo izvesti na najbolj učinkovit način, vendar ga moramo izvajati. In vedno bo bolje storiti nekaj kakor nič. V vsakem primeru se bo to dotaknilo naših src. Ne bo rešitve za revščino v svetu, ki jo moramo iskati z inteligenco, vztrajnostjo in družbeno zavzetostjo. Mi pa se moramo uriti v miloščini, da bi se dotaknili trpečega mesa revežev (119).

Brezbrižnost kristjanov

Nadaljujoč isto misel papež opaža »pomanjkanje ali celo odsotnost zavzetosti« »za obrambo in napredek najbolj prikrajšanih v nekaterih krščanskih skupinah« (112). »Če neka skupnost v Cerkvi ne sodeluje pri vključevanju vseh«, nas papež opominja, »bo tvegala tudi razkroj, četudi govori o družbenih temah ali kritizira vlade. Zlahka jo bo preplavila duhovna posvetnost, ki se bo skrivala za verskimi praksami, brezplodnimi srečanji ali praznimi govori« (113).
Brez obračanja besed moramo povedati, da obstaja neločljiva vez med našo vero in med revnimi (36)

Pričevanje svetnikov, blaženih in redovnikov

Kot protiutež tej brezbrižnosti obstaja svet svetnikov, blaženih in misijonarjev, ki so skozi stoletja utelešali podobo »revne Cerkve za revne« (35). Od Frančiška Asiškega in njegovega objema gobavca (7), do Matere Terezije, ki je univerzalna ikona ljubezni, posvečene umirajočim v Indiji »z nežnostjo, ki je bila molitev« (77). In še sv. Lovrenc, sv. Justin, sv. Ambrož, sv. Janez Krizostom in »njegov« (torej papežev) sv. Avguštin, ki je zatrdil: »Kdor pravi, da ljubi Boga, in nima sočutja za uboge, laže« (45).

Papež Leon navaja še delo kamilijancev za bolnike (49), ženskih kongregacij v bolnišnicah in domovih za ostarele (51). Omenja sprejemanje vdov, zapuščenih otrok, romarjev in beračev v benediktinskih samostanih (55). Spomni se tudi frančiškanov, dominikancev, karmeličanov, avguštincev, ki so s »preprostim in ubogim« življenjem začeli »evangeljsko revolucijo« (63), skupaj s trinitarci in mercedarji, ki so z bojem za osvoboditev jetnikov kazali ljubezen »Boga, ki osvobaja ne samo iz duhovne sužnosti, ampak tudi iz konkretnega zatiranja« (60).

Izročilo teh redov ni končano. Nasprotno, navdihnilo je nove oblike delovanja spričo modernih sužnosti, trgovine z ljudmi, prisilnega dela, spolnega izkoriščanja, različnih oblik odvisnosti. Ko se krščanska dejavna ljubezen utelesi, postane osvobajajoča (61).

Pravica do izobraževanja

Papež se spominja tudi zgleda sv. Jožefa Kalasanca, ki je ustanovil prvo brezplačno ljudsko šolo v Evropi (69), da bi poudaril pomen izobrazbe revežev: »Ne gre za uslugo, ampak za dolžnost.«
Mali imajo pravico do znanja kot temeljne lastnosti za priznanje človekovega dostojanstva (72).

Boj ljudskih gibanj

V spodbudi papež poudari tudi boj ljudskih gibanj proti »uničujočim učinkom imperija denarja«. Ta gibanja vodijo voditelji, ki so »pogosto osumljeni in celo preganjani« (80). Ta gibanja, piše, nas »vabijo, da presežemo idejo o družbeni politiki, zasnovani kot politiki za reveže, nikoli pa kot politiki z reveži, nikoli kot politiki revnih« (81).

Glas, ki prebuja in razkriva

Na zadnjih straneh dokumenta Leon XIV. pozove celotno Božje ljudstvo, naj »povzdigne, čeprav na različne načine, glas, ki prebuja, ki razkriva, ki se izpostavi tudi za ceno, da bo izpadel kot glas neumnih«.

Krivične strukture je treba prepoznati in jih uničiti z močjo dobrega, s spremembo miselnosti, pa tudi s pomočjo znanosti in tehnike, z razvojem učinkovitih politik za preobrazbo družbe (97).

Reveži niso socialni problem, ampak so središče Cerkve

Nujno je, da »se vsi pustimo evangelizirati revežem«, spodbuja papež (102). »Kristjan revežev ne more obravnavati samo kot socialni problem: oni so družinska zadeva. So naši.« Zato »odnosa do njih ne moremo skrčiti na neko dejavnost ali službo Cerkve« (104).
Reveži so v samem središču Cerkve (111).

Vir Vatikannews