Adventni čas je morda najbolj avstrijski čas: v mrzlem letnem času pred prasketajočo pečjo pojemo in poslušamo pesmi in se spominjamo, da sledi še kitica o srcu. Naš glas zazveni, če se glasi: „Kmalu bo zasijala luč, luč življenja sredi teme, razsvetljuje vsako srce, Rešenik nam rodil se je.“ Povsem iskreno: morda pri petju povzdignemo glas ali ob podnebnh spremembah, kupujemo vedno več embalaže kot kadarkoli prej. Pojemo o molitvah in si mislimo, kako zelo so starejši morali radi moliti, če vseskozi govorijo o tem. Pri tem pa je predbožični čas pri vsem stresu med delovnim vsakdanjikom in večernem srečanju ob punču predvsem pravi čas za razmišljanje: redko kdaj je takšno protislovje in izpodrivanje živete resničnosti in namišljene romantike hrepenenja tako pretirano kot v teh dneh.

Posvetiti vso pozornost Bogu osvoboditve

Liturgična besedila so vse drugo kot romantična: vidijo revščino in poznajo izgubljenost svojih vernikov in tako usmerjajo vso pozornost na Boga osvoboditve in zveličanja. Tako je kot pri podnebju in našem ravnanju z izginjajočimi zemeljskimi viri: Ne moremo več nadaljevati tako. Advent pomeni: iz ljubezni do Boga in njegovega učlovečenega Sina razvijati globoko ljubezen do resničnosti. S Simone Weil je pozornost največje prizadevanje našega duha. To ljubezen do sveta poimenuje zakrament in jo vidi povezano z ljubeznijo resnice, ki se šele odpre, ko zapustimo utečene sledove, usmerimo pogled na bližnjega in si priznamo: adventni čas je eno. Resnični adventni čas je drugo, kar se odpre temu, s tem da zaupa lastni resnici in resničnosti, da se spremeni v Božji luči. Če prižgemo luč na adventnem vencu, nam lahko to pokaže nove dimenzije, prerokov glas, ki nam kliče: Svetla luč zažari v temi.