Lenčka Kupper: Nevihta in mavrica

»Nobene sapice od nikoder,« stoka Vranova Urška, ki vsa prepotena okopava grede na vrtu.

Vsak dan dvakrat zaliva mladim rastlinam, pa nič ne zaleže. Rože so že spet povesile glavice. Izza ovinka se s kolesom pripelje poštar Nace. Ko zagleda Urško, že od daleč zavpije: »Dober dan, Urška! Danes ti pa ne bo treba zalivati vrta, danes bo še treskalo.« »Ah, ne verjamem, da bo kaj prišlo do nas,« potoži Urška, ko se zravna in se opre na motiko. »Bo, bo, verjemi mi, saj se že zbirajo oblaki nad Jepo,« reče Nace in že izgine v eni izmed vaških hiš. »Pa res je imel poštar prav,« si misli Urška, ko se čez nekaj časa zopet zravna in pogleda proti Karavankam.

Zbralo se je že mnogo temnih oblakov in vedno bliže prihajajo. Kmalu bodo zakrili sonce. »Še pohiteti bom morala, da bom pravočasno pobrala perilo, ki se suši na vrvi v sadovnjaku,« se spomni Urška. Hitro si umije roke pri vodnjaku na dvorišču in že hiti, kar s coklami na nogah proti sadovnjaku.
Nebo je že prepeto s temnimi, težkimi oblaki. Vse naokoli je grozljivo tiho. Noben list ne trepeta. V to tišino nenadoma z močnim hruščem pripiha veter. V vrtincih pometa prašno vaško cesto, upogiba drevje, da veje stokajo in pokajo. Ljudje bežijo s polj in s ceste, da bi našli kjerkoli zavetje pred nevihto. V hišah zapirajo okna in vrata. Nevihta je blizu, začno padati debele kaplje. Močno se zabliska in treskne, kot bi se gora razcepila in ulije se ploha. Nepretrgano bliska in grmi.
»Ravno nad nami je nevihta,« ugotavlja Urška, ki je pravkar pribezljala s suhim perilom v kuhinjo. »Da le ne bo prišlo še huje,« doda in zaskrbljeno gleda skozi okno.
Voda teče kot majhen potok mimo hiše in po stezi na travnik. S seboj nosi odpadlo listje in smeti. Izsušena zemlja ne zmore sprejeti toliko vode hkrati, po tej dolgi suši.

Dež

Tok, tok, tok, iz sive megle,
rahlo pada dež na tla.
Tok, tok‚ tok, je žejna zemlja,
travnik, gozd in rožica.

V lužah zbirajo se vode,
potok raste in šumi.
Reka nosi kaplje v morje,
tam jih sonce izhlapi.
Tok, tok, tok. In zopet pada
hladen dež na to zemljo.
Tok, tok, tok, je čudovito,
modro vse ustvarjeno.

Hitro, kot je prišla, se nevihta zopet oddaljuje. Še švigajo bliski, grmenje je že manj silovito in le droben dež še pada. Še med dežjem se prikažejo prvi sončni žarki.
Urška stopi na dvorišče. »Kako prijetno se je ohladil zrak,« ugotovi in globoko vdihava svežino. »Pogledat grem, če ta ploha le ni naredila škode na vrtu.
Ob lesenem plotu sloni sosedov fant Jernej. »Poglej Urška,« ji kliče naproti, »tam nad zvonikom in čez vso vas je razpeta mavrica.« Urška pogleda proti nebu in vzklikne: »Pa je res čudovita. Videti je kot velik pobarvan most.«

Mavrica

Modro, zeleno, rumeno
pobarvan most stoji.
Nad gozdom, nad reko in mestom,
povsod je videti.
Kaj rado po dežju spet sonce žari,
pričara nam včasih prav čudne stvari.
Mavrico, glej mavrico na nebu postavljeno.
Mavrico, glej mavrico, zdaj vsi občudujemo.

Le kam bi prišel, če prehodil bi pisano mavrično pot?
Kaj vse bi doživel v krajih, ki daleč so od tod?
Sanjariti je lepo, gledaš v nebo,
ko dež in oblaki so vzeli slovo.
Mavrico, glej mavrico na nebu postavljeno.
Mavrico, glej mavrico, zdaj vsi občudujemo.

Lenčka Kupper