Pfarre / Fara

Neuhaus/Suha

Von der Arbeiterkolonie zur idealen Stadt • Mesto, ki so mu rekli čudež

Velenje oder – in Zeiten Jugoslawiens – Titovo Velenje wurde erst im Jahr 1959 zur Stadt erhoben, wobei dieser Lebensraum eine reichhaltige Geschichte hat: von den Siedlungen prähistorischer Menschen (Funde in der Špehovka-Höhle bei Huda Luknja bzw. in der Nähe von Šoštanj) über das Mittelalter, als das Šaleška-Tal für seine Burgen bekannt war, bis hin zu den stürmischen Zeiten der Reformation. Noch immer merkt man der Luft in Velenje, deutsch Wöllan, und Šoštanj, deutsch Schönstein, an, dass in diesem Gebiet Braunkohle abgebaut wird. Die ersten Erwähnungen von Braunkohlevorkommen stammen schon aus dem 18. Jahrhundert. Heute noch sorgt das Wärmekraftwerk Šoštanj, hauptsächlich mit der als besonders klimaschädlichen Braunkohle betrieben, für ein Drittel der Energiegewinnung in Slowenien, ein Drittel wird aus Atomenergie (Krško) gewonnen und das letzte Drittel stammt aus Energiequellen wie Wasserkraft etc.

Die Braunkohlevorkommen waren jedoch die Grundlage für die systematische Industrialisierung und Modernisierung von Velenje. Mit der großen Nachfrage nach Kohle und damit auch nach Arbeitskräften wurde die Notwendigkeit, eine moderne Stadt zu entwerfen, immer deutlicher. So begann man unter der Leitung des damaligen Direktors des Kohlebergwerks Velenje, Nestl Žganek, mit der Planung und hatte die Idee, viele helle und sonnige Wohnungen für die Bergleute zu bauen, die den halben Tag in der Dunkelheit der Erde verbringen müssen. Velenje wurde so zu einer modernistischen Stadt mit freistehenden Gebäuden inmitten großer Grünflächen, der sogenannten „Stadt im Park“. So wurde Velenje bereits während des Baus zu einem Beispiel moderner Architektur und des Urbanismus des sozialistischen Jugoslawiens. Parallel zur Entwicklung des Kohlebergwerks entstanden aber auch weitere Betriebe, die gerade weiblichen Arbeitskräften eine gute Arbeitsmöglichkeit boten, darunter das Unternehmen Gorenje, das Haushaltsgeräte herstellt. Gorenje ist heute ein Tochterunternehmen von Hisense, einem international tätigen chinesischen Elektronikkonzern.1

Diese und weitere Informationen bekam das Neuhauser Homepageteam zu hören, als wir der Burg Velenje einen Besuch abstatteten, wo man in vielen Räumen der reichen Geschichte dieser Stadt nachgehen kann. Damit neben dem weltlichen Allgemeinwissen auch die kirchliche Komponente nicht zu kurz kam, sah man sich noch den modernen Kirchenbau der Pfarrkirche in Skorno bei Šoštanj an, die eine interessante Entstehungsgeschichte hat. Wegen des Kohleabbaus war die Erde unter der Pfarrkirche in Družmir abgesunken und galt deshalb als nicht mehr sicher, deshalb musste die Kirche am 1. März 1975 abgerissen werden. Bereits im Jahr 1973 war jedoch schon mit einem Neubau an anderer Stelle begonnen worden. Der Designer der neuen Kirche, der Architekt Adi Miklavc, stellte sich ein Heiligtum aus Stahlbeton vor. Die kirchlichen Ämter der Pfarrei Šoštanj und der Diözese Maribor akzeptierten den Plan und es wurde eine neue Kirche gebaut. Die Arbeit war langwierig, denn von der Grundsteinsegnung bis zur Weihe vergingen 17 Jahre. Der regelmäßige Gottesdienst in dieser Kirche begann bereits im Jahr 1976, im Jahr 1980 begann man mit der Einrichtung der Kirche nach den Plänen des Diözesanarchitekten Peter Požauk. Das neue Heiligtum wurde 1990 geweiht.

Das größte Verdienst für den aktuellen Zustand des Heiligtums gebührt zweifellos dem Pfarrer Jože Pribožič. Bei seiner Ankunft in Šoštanj fand er die Kirche baulich fertiggestellt vor, jedoch mit einer Vielzahl von Fehlern und dysfunktionalen Lösungen, die er mit Hilfe von Gemeindemitgliedern und Experten für den Bau, die Restaurierung und die Ausstattung von Sakralgebäuden langsam beseitigte. Kurz gesagt, wir sehen in der Kirche eine interessante Kombination von Alt und Neu sowie ästhetisch und funktional gute Lösungen, die insbesondere bei der Innengestaltung des Heiligtums berücksichtigt werden. Dass die Pfarrkirche Šoštanj einen Besuch wert ist, beweisen auch die vielen Autos mit ausländischen Kennzeichen und Busse mit Ausflüglern und Pilgern.2 Pfarrer Jože Pribožič, den wir zufällig antrafen, zeigte voller Stolz seine besondere Kirche und erzählte uns bei einem Achterl Weißwein von den langwierigen Bauarbeiten. Wir empfanden sowohl die Architektur dieser dem heiligen Michael geweihten Kirche, aber auch die Inneneinrichtung und die Außenanlage als sehr gelungen.

Nach diesem kurzen Abstecher ins benachbarte Šoštanj zog es uns wieder nach Velenje, wo wir in der Vila Herberstein, einem ausgezeichneten Restaurant in einer schattigen Parkanlage, den Ausflug kulinarisch ausklingen ließen. Und wie immer, machten wir uns auch diesmal schon Gedanken über unseren nächsten Ausflug...

MM

Mesto, ki so mu rekli čudež

Rauch aus dem Braunkohlekraftwerk Šostanj und Hausgerätefabrik Gorenje in Velenje • Termoelektrarna Šoštanj in tovarna gospodinjskih strojev Gorenje v Velenju (Foto: Pfarrarchiv Neuhaus- Suha)
Braunkohlekraftwerk Šostanj im Hintergrund und die Hausgerätefabrik Gorenje in Velenje im Vordergrund. Blick von der Burg Velenje. • Termoelektrarna Šoštanj in tovarna gospodinjskih strojev Gorenje v Velenju (Foto: Pfarrarchiv Neuhaus- Suha)

Kdo bi že rad obiskal Velenje, industrijsko mesto, ki je šele nastalo v prejšnjem stoletju? Na to vprašanje so hoteli urednici in urednik spletne strani suške fare na lastne oči se prepričati, ali je res tako hudo, kakor to pravijo drugi. Že nekaj let na začetku poletnih počitnic obiščejo malo manj oddaljene kraje, da tam spoznajo utrip življenja. Tudi na spletni strani podeželjske fare ni vse Bog ve kaj zanimivo in svetovljansko, toda ko koplješ globlje najdeš prave bisere. Tako tudi tokrat. Velenje je sicer mesto, kjer so zgradili velike stanovanjske bloke, ki spadajo bolj v velemesta, toda heroji dela, ki so delali v premogovniku pod zemljo, naj bi imeli lepa in svetla stanovanja sredi zelene narave. Tako pravijo, da je Velenje največje zeleno industrijsko mesto Evrope. Ker niso imeli zadosti materiala, da bi zasipali rove in luknje, so se stare vasi začele zasedati, konec koncev pa so nastala trije jezera, ki se kličeta zdaj mali Bled. Šaleška dolina je svojčas slovela zaradi svojih gradov, največji Šalek, po nemško Schallegg, pa je dalo celi dolini svoje ime. Danes se je ohranil samo stolp, kjer je razgledna točka za turiste.

Pred 65 leti so se v novo nastajajočem mestu Velenje že zavedali pomena ohranjevanja kulturne dediščine. Tako so obnovili razpadajoči grad Velenje in tam namestili muzej, kjer je možno spoznati zgodovino od časa mastodonov (mamutov), katerega okostje so našli v premogovniku, preko časa Rimljanov, srednjega veka do začetkov industrializacije, od narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno do nastajanja tega »socialističnega čudeža«. Ne samo zgodovina se je tam pisala, temveč tudi vremenske ujme zadnjih dni so tam zapustile svoje sledi: v grajskem vrtu je padlo nekaj ogromnih kostanj in drugih dreves. V neposredni bližini grada pa je tudi center skakalcev, kjer na keramičnih progah skačejo tudi v poletnih mesecih. V gradu je še razstava sodobne umetnosti nekdanjih absolventov akademije likovne umetnosti v Ljubljani. Prijazna voditeljica muzeja je odgovarjala na naša vprašanja in nam še dala nekaj napotkov k romanski cerkvi, ki je vredna ogleda.

Tako smo se peljali iz Velenja v Šoštanj mimo termoelektrarne, kjer je strašansko smrdelo, saj tam sežigajo lignit, ki vsebuje tudi žveplo. Kot gnila jajca je smrdelo, ko pa si se oddaljil od toplarne pa je ta smrad izginil. Zdaj celo sežigajo premog iz Indonezije, ki ima večjo gorilno vrednost. V naslednjih 10-ih letih bodo morali najti prehod v zeleno energijo, nekaj tisoč delavcev, ki delajo v premogovniku, si bodo morali poiskati novo delo. V Velenju je tudi tovarna Gorenje, kjer proizvajajo gospodinjske stroje in ki daje tisočim potreben zaslužek. Sicer romanske cerkvice nismo našli, slučajno pa smo odkrili kažipot k cerkvi sv. Mihaela, ki je nastala v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Betonska cerkev od zunaj skoraj ni vidna, ker je poraščena z rastlinami, pred cerkvijo pa so lična drevesa in raznoliko grmovje, ki daje vsem videz bujne narave. Pozneje smo izvedeli, da je to smotrno dal posaditi poznejši ljubljanski župan Jože Strgar, ki je imel svoje podjetje za parkovno vrtnarstvo in drevesničarstvo. Cerkev ima obliko oktogona, kjer je tudi glavni cerkveni prostor. Prizidani so pritlična kapela za delavniške maše, večja učilnica za verouk in prireditveni prostor, pisarna in osebno stanovanje župnika.

Katehistinja je v pisarni ravno upravljajala kartoteko za nad 500 veroučencev letno, ko se je nam pridružil župnik msgr. Jože Pribožič. Nad 40 let že deluje v tej fari. Ko je prišel, je bila cerkev prazna in sam beton. Napolnil jo je z glavnim oltarjem nekdanje cerkve sv. Mihaela, ki se je pogreznila v jezeru premogovnika, celo s stenskimi in stropnimi slikami, ki jih je dal sneti iz stare in prenesti v novo cerkev. Vitraži prikazujejo zgodovino odrešenja iz Stare in iz Nove zaveze. V delavniški kapeli smo odkrili lep križ kiparja Franceta Goršeta, ki je bil iz kapele v domu prosvete v Tinjah. Ker je kapela nekako po umetniški modi v zadnjih 40 letih dvakrat spremenila svojo notranjo podobo, je Goršetov križ bil odveč. Župnik Franc pa ga je videl pri duhovnih vajah in ga po privoljenju rektorja takoj dal odpeljati v Šoštanj. Škoda, da ta križ ni ostal na Koroškem, ker je edinstven v svoji izpovedni moči, čestitke pa župniku, ki ima oko za lepe umetnine. Župnik nas je prijazno sprejel v svoji »celici«, ki je bila polno knjig in z umetniškim občutkom opremljena, iz velikih oken pa si videl lepo zeleno naravo. Zahvala za lep sprejem, ki ni bil najavljen ali sploh v načrtu. Tako smo ujeli utrip farnega življenja, ki nas navdaja za naše delovanje na Koroškem. Zadnja postaja pa je bila še vila Herberstein, kjer smo zaužili okusno kosilo. Polno lepih doživetij in medčloveških utrinkov smo se vrnili na Suho v prepričanju, da bomo še naprej kar se da zanimivo poročali o našem farnem življenju, ki ga bodo tudi drugi odkrili kot biser in navdih za svoje delovanje in življenje.

MG