Das Patrozinium zu Ehren des Hl. Jakobus des Älteren verbindet alle Jakobikirchen des Landes, dies gilt auch für Neuhaus und die Stadt Villach. In Villach ist der Kirchtag am Sonntag der Beginn eines Brauchtumsfestes, das heuer bereits zum 80. Mal begangen wird und eine ganze Woche dauert. In Neuhaus geht es beschaulicher zu, die Menschenmassen sind überschaubar. Dieses Fest ist außerdem das Ereignis im Jahr, an dem viele Weggezogene wieder den Weg nach Hause zu ihren Ursprungsfamilien finden, die Gräber ihrer Vorfahren besuchen und nach der festlichen Messe mit Flurprozession mit alten Bekannten beim Wirt im Zelt Erinnerungen austauschen und über neueste Ereignisse reden.

Heuer war das Wetter ein wenig launisch und bis kurz vor 10 Uhr war man sich nicht sicher, ob die Prozession stattfinden werde. Auf Geheiß des Pfarrvorstehers Mag. Michael Golavčnik, der sich zuvor mit dem Messner Gottfried Borstner beraten hatte, wurde die Prozession gleich zu Beginn durchgeführt. Schnell griffen die Mitglieder der Freiwilligen Feuerwehr Neuhaus zu den diversen Fahnenstangen, die beim Umgang mitgeführt werden, außerdem waren vier Männer für das Tragen des „Himmels“ abgestellt, worunter der Pfarrvorsteher mit der Monstranz einherschritt. Da es – je nach Wetterlage und Anlass – verschiedene „Streckenführungen“ für die diversen Prozessionen gibt, bogen einige Sängerinnen und Sänger zunächst falsch ab, wurden aber gleich von ihrem Chorleiter Dr. Bertej Logar auf den richtigen Weg gebracht.

Mit schönem Gesang, Gebet oder bei leisem Gespräch führte die Prozession zunächst über den Dorfplatz, wo die Familie Hartl die erste Station vorbereitet hatte. Danach ging es bis zum Bildstock vor den Kindergarten, den die Familie Zadnjak gestaltet hatte. Die dritte Station war dann am Eck vor dem ehemaligen Gasthaus Skubel, das heuer einen neuen Besitzer bekommen hat. Hier zeichnete Familie Hedwig Burger für den Blumenschmuck und das Aufstellen von Tischchen und Kniebank verantwortlich. Zum Schluss wurde noch der Anstieg bis zum Pfarrhof erklommen, der – obwohl es Stunden zuvor noch heftig geregnet hatte – gar nicht so nass war. Beim Pfarrhof hatte die Familie des Pfarrhofverwalterehepaares Ursula und Hansi Sadnik die letzte Station vorbereitet, bevor die Prozession sich wieder zur Kirche begab. Ein großer Dank gilt den genannten Familien, die jedes Jahr so liebevoll ihre Stationen gestalten: mit bestickten Deckchen, frischen Blumen, Kerzen sowie Heiligenbildern oder Kreuzen.

In der schön geschmückten Kirche ging die feierliche Liturgie weiter, der Pfarrvorsteher ging in seiner Predigt auf die Lesungen und das Evangelium ein, es wurde viel und schön gesungen, wobei so manchem bei Liedern wie »Marija skoz‘ življenje« das Herz aufging, wenn die Hl. Maria im Refrain um ihren Beistand gebeten wird. Das vertonte »Vater unser« in beiden Landessprachen erklang im ganzen Kirchenraum, ebenso wie das »Te deum«, das mit heftigem Glockenklang begleitet und von vielen innig mitgesungen wurde. Auch der Hl. Jakobus im Hochaltar, der beim Opfergang um den Altar umrundet wurde, hatte auf einmal ein fröhlicheres Gesicht angesichts des festlichen Gedränges. In Villach wurde bei der Stadthauptpfarrkirche eine neue Skulptur eines örtlichen Künstlers aufgestellt, und begrüßt nun die Jakobspilger, die auf dem Jakobsweg unterwegs sind.

Am Schluss der Messe dankte der Pfarrvorsteher allen, die zum gelungenen Ablauf dieser Festlichkeit beigetragen haben: von den Helferinnen und Helfern, die beim Kirchenputz dabei waren, bis zum Donator der Birkenstämmchen, die zu besonderen Anlässen um die Kirche aufgestellt werden. Nicht wenige Kirchenbesucher sprachen danach in der Sakristei noch mit dem Pfarrvorsteher und in den Gesprächen schwang sowohl Dankbarkeit als auch Wehmut mit.

MM

Na Jakobovi poti življenja

Sveti Jakob Starejši je farni zavetnik suške farne cerkve. Njegov veličasten kip je v glavnem oltarju farne cerkve, kjer drži romarsko palico v roki in na suknjiču je pritrjena školjka. Podobo školjke pa najdeš tudi izven farne cerkve, posebno ob križiščih in na kolesarski poti, ki vodi mimo Suhe, saj je znamenje posebne poti. Ta Jakobova pot pride iz Dravograda in vodi preko Galicije do Št. Jakoba v Rožu, preden se zavije v drugo največje mesto Koroške, v Beljak, ker v teh dneh obhajajo na čast sv. Jakoba največje žegnanje dežele.

Sv. Jakob je bil sin ribiča Zebedeja in Salome. S svojim bratom, poznejšim evangelistom Janezom, je živel kot ribič v Galileji. Bil je veren Jud, o katerem ne vemo, ali je bil že med učenci Janeza Krstnika, preden je srečal Jezusa. V trenutku, ko sta brata Janez in Ja­kob spoznala Jezusa, sta se mu pridružila. Bila sta med njegovimi prvi­mi učenci. Jezus ju je poklical, »ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže« (Mt 4,21). Peter, Jakob in Janez so bili priče Jezusovega spreme­njenja na gori (Mt 17,1); te tri je vzel tudi s seboj na pristavo Getsemani (Mt 26,37), kjer je potil krvavi pot. Ta molitev na Oljski gori v potu svoje krvi je tudi naslikana na postnem prtu, ki se razobesi v postnem času pred glavni oltar in kip sv. Jakoba. V adventnem času pa se potisne iz notranjosti oltarja še oljna slika, ker je naslikano Jakobova smrt, ko ga je kralj Herod dal z mečem usmrtiti v Jeruzalemu. Zato se zdi obraz kipa v farni cerkvi na Suhi tako žalosten in njegov pogled je uperjen nekam v nebesa. Kot prvi iz apostolov je prelil svojo kri za Jezusa, to tudi morda tudi zaradi tega, ker je bil materini strani pravi Jezusov bratranec. Na seznamu apostolov je Jakobovo ime zmerom zraven Janezovega in, ker je bil starejši, navadno pred njim. Jezus jima je dal ime Boanerges, to je sinova groma (Mr 3,17); to ime sta dobila zaradi svojega živahnega, vihravega značaja.

Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so kosti sv. Jakoba prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je se danes slo­veča božja pot. V srednjem veku, se pravi od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v Santiago de Compostela romali prav tako kakor v Jeruzalem in v Rim. Na sto in sto cerkva v zahodni Evropi mu je bilo posvečenih v času njegovega največjega češčenja. Med pomembnimi romarji na svetnikov grob so bili sv. Frančišek Asiški, sv. Dominik, sv. Bernard iz Siene, sv. Vincencij Ferrer, sv. Brigita Švedska, sv. Elizabeta Portugal­ska, vsi španski kralji, mnogi umetniki in učenjaki, vojaki, princi, podkralji iz Zahodne Indije, državniki in milijonske množice romar­jev, ki so se zvrstile ob njegovem grobu skozi stoletja.

Prvotno so obhajali njegov god hkrati z godom njegovega brata Ja­neza 27. decembra, potem 1. maja, torej blizu velikonočnega praznika, njegovega smrtnega dneva, dokler ga niso ob posvetitvi Apostoleiona določili za 25. julij. Kot poletnemu svetniku so se mu priporočali za dobro letino. Tako je postal tudi kmečki svetnik in zavetnik romarjev. Njemu v čast je suški cerkveni zbor ob ofru okrog oltarja zapel posebno pesem v čast sv. Jakobu. Ofer okrog oltarja ob žegnanju je tudi namenjen cerkvenemu zboru, ki skozi celo leto ob nedeljah in praznikih poje v veselje ljudi in v Bogu v čast. Bogu čast so v teh dneh Junčovi fantje tudi postavili na novem delu pokopališča poseben križ, kjer je upodobljen Jezus na križu, on vznožju pa njegov najljubši učencec, Janez evangelist, brat sv. Jakoba.

Okrog godu sv. Jakoba naj bi bila poletna vročina, saj pravi ljudski izrek, da takrat žito zori ali zgori. Letos pa je bila vročina že mesec prej, na praznik sv. Jakoba pa je bilo oblačno, tako da ni kazalo, ali bo vreme držalo. A pogum odgovornih se je obrestoval, na koncu je še pokukalo sonce izpod oblakov. Po sv. Jakobu ima ime vrsta zgodnjih jabolk in hrušk (šentjakobce), eno drevo tudi raste ob suškem župnišču in vsak si jih lahko posluži, da speče okusni jabolčni zavitek. Zahvala velja družinam, ki vsako leto pripravijo evangeljske oltarje, najprej družini Hartl p.d. pri birtu pri vaškem križu, družini Zadnjak pri šolskem križu, družini Hedviki Burger, ki namesto Rešova križa ob prometni deželni cesti postavi oltarček pri nedkanji Junčevi gostilni ter konec koncev dužini upraviteljev župnišča Urški in Hanziju Sadnik, ki namesto Kovačevega križa ob deželni cesti postavijo oltar kar pri župnišču. Po križih v kraju Suha vidimo, da je bila včasih pot procesije precej daljša. Po procesiji je bila slovesna sv. maša v farni cerkvi, kjer so se vsi lahko odpočili od naporne poti. Zahvala velja pa tudi suškim gasilcem in gasilkam, ki so hrabro nosili nebo, svetilki in bandere po deloma strmi poti. Suški mežnar Mirko Borstner p.d. Ratnik pa je vesel, da je letos imel toliko pomagačev, celo nekdanji župan Gerhard Visotschnig mu je s kadilom stal ob strani. Predsednica župnijskega sveta pa je vse poslikala. Letos je bilo suško žegnanje spet v znamenju obujanja starih in lepih spominov, saj je prišlo veliko nekdanjih Sušonov na to praznovanje, da bi srečali svoje prijatelje in sorodnike. Naj sv. Jakob še naprej varuje vse ljudi od blizu in daleč, kakor tudi varuje vse tiste, ki so na osebni Jakobovi poti življenja.

MG

LINK: Ein neues Wahrzeichen für Villach - Hl. Jakobus - Donnersohn