Znati igrati na orgle je posebna umetnost. Da, to je pomembno v življenju. Eni mislijo, da znajo igrati na medijske orgle, drugi spet uspešno igrajo na orglah diplomacije. Igrati na orgle pa pomeni vedno imeti solidno izobrazbo, kajti obvladati orgle pomeni znati uglasiti več delov hkrati: en manual ali več njih, registre in pedale. Eden, ki ve, kaj pomeni ta uglašenost, in to iz 60-letne izkušnje, je Valentin Inzko. Pravi: »Če sedim za orglami, imam prijeten občutek. Orgle so nekaj toplega in po navadi potegnem samo mehke registre. To je moj zven orgel.« To Valentin Inzko v cerkvi v Svečah počne že 60 let. Orgle ga spremljajo že vse življenje. Prvič je orglal še kot dijak Slovenke gimnazije, nato kot študent in potem kot po svetu znani diplomat na več krajih sveta, sedaj po upokojitvi pa še vedno sedi za orglami v domači fari. Vmes orgla še v kaki drugi cerkvi. In ker o tem rad pripoveduje, mu je župnik v cerkvi na Bledu kar med mašo rekel, naj gre orglat. »To pa ni bilo tako lahko,« pravi. Znašel se je sredi neštetih registrov, »a je šlo.« Orglal je tudi na 8. ulici v New Yorku v slovenski skupnosti. Njegova želja pa je, da bi kdaj orglal na orglah v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Tam bi zaigral Haydnovo »Hvala večnemu Bogu«.

Služil je v mnogih krajih sveta. Vendar je dobro vedel, kje je doma. Ko je Valentin Inzko prišel domov v Sveče, je vedel, kje ga čaka posebna klop: ta je bila in je pred orglami, kjer je pred 60 leti prvič sedel in orglal. To je povod za pogovor, v središču katerega so sveške orgle in življenje župnije ob njih.

Kako hitro čas mine, se da izmeriti tudi ob posebnih mejnikih. Gospod Inzko, za orglami sedite že 60 let. Kako se je vse začelo?

Valentin Inzko: Res je, da sem začel igrati orgle pred 60 leti, na dan vednega češčenja v Svečah, ko me je babica, Marija Inzko, rojena Einspieler, leta 1965 ali 1966 prosila, da na orglah spremljam ljudsko petje. Bil je delavnik in ker smo imeli dijaki Slovenske gimnazije popoldanski pouk, maše so pa bile dopoldne, sem babici lahko ustregel. Babico, ki je celo življenje vsak dan hodila k maši, sem vprašal, zakaj naj igram, pa je rekla: »Da bo bolj slovesno in – kdor poje, ta dvakrat moli!«

Ali ste od tedaj naprej redno igrali?

Valentin Inzko: Kadar sem le mogel in kadar sem bil doma. Seveda nisem mogel igrati, ko sem bil v Mongoliji ali pa v New Yorku. Ampak čim sem bil doma, sem se usedel za instrument in pri prvi maši zagnal orgelski meh. Vedeti pa morate, da smo imeli v Svečah celo vrsto požrtvovalnih in prizadevnih organistov. Imel sem srečo, da sem doživel še dolgoletnega organista Jakoba Beguscha, prvega tajnika Katoliškega slovenskega prosvetnega društva Kočna. Rodil se je v 19. stoletju, leta 1876, in umrl v 90. letu starosti, leta 1965, ko sem imel 16 let. Eden od naslednikov je bil Alois Sottovia, »Štuharjev Lojzi«, kjer se še danes nahaja dragocen Štuharjev harmonij. Lojzi se je s tega sveta poslovil leta 1997, star komaj 63 let. Njegov oče Peter, zvesti blagajnik Kočne, pa je doživel častitljivih 91 let. Za svitne, meseca decembra, pa je orgle redno igral tudi moj oče, ki je zornice imel zelo rad in je igral, dokler je mogel.

Vrhunski organist in orgelski mojster cela desetletja, dirigent in pevec pa je bil Anton Feinig, stric Toni, ki je s svojo glasbeno izobrazbo dvignil orglanje na poseben nivo. Še danes črpamo iz njegove zakladnice, pojemo pesmi njegovega repertoarja, saj je mnogotere cerkvene pesmi harmoniziral, predvsem pa razmnožil in jih skromno zaznamoval z dvema črkama: a. f. (Anton Feinig). Oblikoval je tudi zvok zbora, danes bi rekli »sound«, in njegov vpliv še vedno traja. Na posvetnem polju je s solističnimi vložki pripravil in posnel prvo avdio kaseto moškega pevskega zbora »Kočna«. Cerkveni zbor je bil znan tudi po eni posebnosti, saj v zboru niso peli trije tenorji, ampak trije »hofroti«: Feinig, Inzko, Zerzer. Glavna zasluga Antona Feiniga je bila, da je oblikoval osnovni repertoar zbora in lepo zborovsko skupnost, ki obstaja še danes.

Kdo pa je vaš organist danes?

Valentin Inzko: Imamo ogromno srečo, da smo po legendi Antonu Feinigu dobili novo legendo, idealističnega, inovativnega in globoko vernega organista Damjana Oitzla. Prevzel je dobre in tradicionalno priljubljene cerkvene pesmi, dodal pa je kar nekaj novih, tudi v nemščini, in drži zborovsko skupnost pokonci. Redno vodi vaje in prihaja v Sveče ob nedeljah, četudi ne živi več na Polani v sveški fari. Uvedel je tudi petje psalmov med berili, ki jih skupaj izvajata Friz Breitfuss kot pevec in Damjan na orglah. Poseben pečat pa Damjan daje vsakoletni vstajenjski maši, ko v treh jezikih poje starodavno, čudovito cerkveno melodijo »Exultet« – Velikonočno hvalnico, ki se že več kot 1000 let poje na začetku velikonočne vigilije ob velikonočni sveči: »Veseli se vsa zemlja, veseli se tudi mati Cerkev, to je noč, ki po vesoljnem svetu rešuje teme greha tiste, ki verujejo v Kristusa, to je noč, v kateri je Kristus kot zmagovalec vstal od mrtvih.«

Ali organist Damjan Oitzl izhaja iz družine glasbenikov?

Valentin Inzko: Niti Anton Feinig niti Damjan Oitzl. Sta se pa Feinigu rodila dva sinova glasbenika, Tonč in Andrej, ki sta oba študirala glasbo in rada pomagata pri obredih, Andrej tudi pri pogrebih.

Pri družini Oitzl pa tudi trije člani igrajo orgle. Kot rečeno Damjan Oitzl, sestra Theresia in brat David. Theresia je že večkrat sedela za orglami, David pa zaenkrat opazuje, kako in kaj se poje pri ljudskem petju in se bo gotovo že kmalu tudi sam usedel za orgle. V naši fari imamo torej kar šest članov farne skupnosti, ki znajo igrati orgle. Naš duhovnik Igor Krašna ima zato kar veliko izbiro. Verjetno je to tudi redkost.

Kaj se je zgodilo v Svečah v zadnjih 60 letih?

Valentin Inzko: Največja sprememba se je zgodila na jezikovnem področju, druga pa pri obisku nedeljskih maš. Govorim vedno o prvi maši, ki jo imamo ob 7. uri zjutraj, pri kateri igram. Nekaj časa sem slikal, predvsem pa prešteval tiste mame, ki so, tako kot pri Werner Bergu, prišle v cerkev še z ruto na glavi. Iz kora se to vidi zelo lepo. Ostala je samo še ena. Na žalost druga in tretja generacija ne hodita avtomatično v cerkev. Tako sem se moral s časom naučiti tudi nekaj nemških napevov. Le pesem »Je angel Gospodov« mi v nemščini ne gre zapeti. So pa še druge. Zaradi obiska pa opažam zanimiv razvoj, in sicer, da je včasih več ljudi pri tradicionalni maši v četrtek zvečer kot ob nedeljah pri prvi maši. Je pa to v zvezi z osminami in mašami za rajne, ki jih verniki radi obiskujejo, včasih skorajda množično. Zaradi nemških cerkvenih pesmi pa mi ena učiteljica iz Štajerske ponavlja, da pride zelo rada v Sveče, saj pojemo naše starodavne slovenske pesmi avtomatično večglasno, dočim so nemške po navadi enoglasne.

Ste v zadnjih šestdesetih letih opazili kaj posebnega?

Valentin Inzko: Dve, tri stvari. Prvič, da je slovenščina v glavnem javna samo še v cerkvi. Seveda pri sv. maši, pri raznih obredih, kot so pranganje ali blagoslov jedi. In to nemško govorečih vernikov ne moti ali pa ne moti preveč. Drugič, tista mnogoštevilna vernost popušča, če pa gre za sv. Rešnje telo, pri procesiji vsi radi sodelujejo, pa naj bodo to gasilci, »strelovci« ali pa včasih ženske v »avbah«. Farni prazniki, gasilska maša, »svitne«, blagoslov ognja ali jedi na veliko soboto so zelo dobro obiskani, tudi obisk na pokopališču 1. novembra. Tudi Markovo in Florjanovo procesijo še vzdržujemo. Seveda gre pri nekaterih za zunanje izkazovanje vere, vendar bodimo kljub temu veseli, da ta povezava še obstaja. Naj omenim še uspešno darovanje »ofra« za misijone, za Caritas, za Krištofovo nedeljo ali pa za orgle, ki jih ravno popravljajo.

Kakšno moč imajo cerkvene pesmi?

Valentin Inzko: Kot sem že rekel, so naše cerkvene pesmi zelo priljubljene in to včasih na nepričakovan način. Tudi nemško govoreči na primer radi zapojejo »Oljsko goro«! O tej pesmi sem slišal, da jo v neki enkrat slovenski vasi v Ameriki zapojejo celo za veliko noč, ker pač hočejo dokazati svoje poreklo in je ta pesem edina slovenska, ki jo še znajo. Bil pa sem osebno navzoč, ko je dve leti nazaj severno od Poreč umrla verjetno zadnja Slovenka na Teholci (Techelsberg). Med mašo niso peli, vendar so igrali dve slovenski pesmi: »Marija pomagaj nam sleherni čas« in še eno. Po maši sem vprašal organistko – izkazalo se je, da je Bavarka –, kako to, da igra slovenske melodije, pa je odgovorila: »Ljudje to hočejo, 1. januarja želijo slišati tudi melodijo pesmi Čakali smo novega leta dan.« Zanimivi fenomeni in odkritja.

Kaj pa je Vaša osebna motivacija za sedenje za orglami? Znano je tudi, da veliko orglate na pogrebih?

Valentin Inzko: Pogrebi so med tednom in organist Damjan zaradi službe ne more priti, pa rad vskočim. Kot sem že omenil, je cerkveni zbor nekaj dragocenega, ker ustvarja skupnost in je zanesljiv dejavnik v naši fari. Torej ob pogrebih vedno pride lepo število pevcev. Pred letom in pol sem igral na devetih pogrebih, od sredine novembra do konca decembra. Ampak to so izjeme. Zgodilo pa se je tudi, da sem od petka do nedelje igral pri štirih mašah – na dveh pogrebih in v nedeljo dvakrat. Mašo iz verskih razlogov rad sooblikujem. Evangelij in prijateljstvo s Kristusom mi veliko pomenita. Ravno tako tudi Medžugorje, Višarje ali Brezje. Morda drugi na to gledajo drugače, filozofsko, teološko ali eksistenciano. To je v redu.

Zame pa je vera orientacija, danes bi rekli GPS ali navigacija, življenjska ali pa duhovna naravnanost. Takšna je recimo tudi četrta božja zapoved: »Spoštuj očeta in mater.« Če pa spoštujemo očeta in mater, potem moramo spoštovati tudi materin jezik. Tako enostavno je to.

Želim si, da bi še nekaj časa preživel v zdravju, v božjo čast, in da bi še dolgo ohranjal in reševal naše starodavne in lepe slovenske cerkvene pesmi. Bogu v čast in vernim kristjanom v veselje. In seveda je dodatna motivacija tudi to, da rešimo dragocene stvari, kot so cerkvene pesmi, pred izginjanjem in pozabo.

Ali se česa bojite, je kaj, kar vas posebej zaposluje?

Valentin Inzko: Morda se ne bojim, ampak me stiska v grlu, ko pomislim, da bom enkrat zadnjič sedel za orgle, da bom še enkrat pobožal tastaturo in tipke mojih dragih orgel in bom zadnjič zaprl orgelski pokrov. Tedaj me bo skrbelo vprašanje, ali bo še kdo prepeval naše lepe, starodavne cerkvene pesmi. V tolažbo pa mi bo, da so in bodo orglanje prevzeli mlajši rodovi, ki ravno tako ljubijo cerkev in njene cerkvene pesmi!

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt