»Če kliče Bog, se moraš klicu odzvati.« O tem, da Bog kliče, je s. Otilia trdno prepričana. Sama je slišala klic pred 60 leti in postala je redovna sestra – elizabetinka.
S. Otilia Wutte je bila doma pri Kuncu v Mali vasi pri Globasnici.

Doraščala je v veliki družini, kjer sta oče in mama povezovala otroke v veliko skup­nost in jih učila delati in moliti. Ob vsakodnevnem rož­nem vencu, obisku Marijinega vrtca in Marijine družbe je s. Otilia odkrivala Boga in njegovo sporočilo. V preprostem življenju in ob pomanjkanju možnosti za študij je kot mladenka veliko molila in prosila Boga, da ji pomaga pri odločitvi za poklic. »Bog je hotel, da grem v samostan in če Bog hoče, se moraš odtrgati. Še danes sem vesela odločitve,« vsa nasmejana in zadovoljna pripoveduje s. Otilia, ki se je le težko odtrgala od prisrčne družinske skupnosti v Mali vasi. Tudi za starše je bila hčerina odločitev težka, saj je z njo v samostan odšla že tretja hči. Toda s. Otilia je slišala klic in mu sledila k elizabetinkam v Celovec, kjer je našla novo družino, v kateri je že živela njena rodna sestra, s. Imelda Wutte. S. Otilia se je izučila za kuharico, v času noviciata pa je spoznala delo v raznih oddelkih samostana in bol­nišnice. Za dan vstopa v samostan si je izbrala Marijin praznik, 25. marec, in tako je do danes na poseben način povezana z božjo materjo Marijo. Kljub obilnemu delu in veliki odgovornosti je bila s. Otilia 60 let z neizmernim veseljem kuharica. V nekdaj preprosti bolnišnični kuhinji je pripravljala hrano za bolnike in sosestre. Na velikem vrtu in na posestvu Rosenbichl so sestre pridelale vse potrebno, da je s. Otilia lahko pripravila okusno hrano. Delo v kuhinji je vedno doživljala kot delo v družini, kjer so se tri Slovenke, s. Otilia, s. Christine in s. Felicitas imele lepo. Tekom let je s. Otilia doživela marsikatero spremembo – kuhinja je postajala vedno modernejša, živila se danes kupijo. S. Otilia pa še vedno po svojih močeh pomaga, da dobi hrana dodatno vred­nost z zelišči. Sestre elizabetinke so poleg skrbi za bolnike vedno skrbele tudi za uboge. Vse, kar so imele, so delile z ubogimi. Tudi to se je spremenilo: »Danes ubogi ne prihajajo več k nam na juho, zato pa enkrat na teden napolnimo prtljažnik „Vinzibusa“ s hrano, ki jo razvozijo po Celovcu,« pravi s. Otilia Wutte.

S hvaležnostjo se spominja časov, ko je delala v samostansko-bolnišnični ku­hin­ji, obenem pa je vesela, da ima sedaj več časa za molitev. Svoje redovno življenje je posvetila Bogu in sočloveku in se je brez težav držala redovnih pravil. Skup­na molitev, vsakodnevno ob­hajan­ja sv. maše in skupni obedi družijo sestre elizabetinke v prijetno skupnost, v kateri živi danes 21 sester. S. Otilia pa je hvaležna, da lahko še vedno pomaga. Kadar pa ima le malo časa, se usede in plete nogavice in kape za otroke s ceste v Rusiji, ki jih oskrbuje njena znanka.
60 let že živi s. Otilia v celovškem samostanu elizabetink. V zadnjih letih pa tudi tej redovni skupnosti manjka naraščaj. »Naše veselje bi bilo veliko, če bi prišla kaka mlada med nas. Za to veliko molimo. Ne smemo obupati, temveč zaupati v božje delovanje,« je optimistična s. Otilia Wutte.

Piše Micka Opetnik