200 let ŽIVI ROŽNI VENEC

Ora et labora – moli in delaj, na tem benediktinskem navodilu je zrasla evropska kultura. Da naj se čoln ali ladja ne vrti v krogu, uporabi veslač dve vesli ali pa veslo z dvema lopatama. Tako je tudi v življenju kristjana. Molitev in delo. Tako je tudi v življenju Cerkve po svetu in v krajevni Cerkvi, bodisi v škofiji bodisi v fari.

Člani Živega rožnega venca z molitvijo vsak dan podpirajo delovanje papeža, škofa, duhovnikov in vseh pastoralnih delavcev. Nedelja zato objavlja mesečni molitveni namen svetega očeta in škofa. Temu lahko fara doda svoj posebni namen. V zvezi z 200-letnico Živega rožnega venca hoče Nedelja molivkam in molivcem izraziti priznanje za zvesto molitev in ponuditi zgodovinske in verske prispevke v pomoč pri molitvi.

Pauline Marie Jaricot (1799–1862)

22. julija 1799 se je v Lyonu v Franciji rodila Pauline Jaricot. Komaj 18 let stara je ustanovila molitveno skupino, s katero se je ob nedeljah srečavala za skupno molitev in medsebojno podporo. Nevede je s tem položila temelj za Družbo za širjenje vere in za Živi rožni venec. Leta 1824 je ustanovila Družbo za širjenje vere, ki jo je papež Pij XI. leta 1924 povzdignil v Papeško misijonsko družbo, ki jo sedaj poznamo z imenom »missio«. Jeseni leta 1826 pa je ustanovila Živi rožni venec. To ne pomeni, da je iznašla rožni venec. Iznašla je poseben način, kako ga moliti. Leta 2024 ob dvestoletnici papeške Družbe za širjenje vere so Pauline Jaricot proglasili za blaženo.

Paulina Jaricot se je rodila v zadnjem letu francoske revolucije, ki je v državi hotela izbrisati katoliško vero in Cerkev. Ob vseh drugih hudih posledicah revolucije za versko življenje je molitev rožnega venca skoraj izginila. Takole piše: »Leta 1826 je bila ta pobožnost prepogosto in predolgo prepuščena poklicnim molivkam, vedno ob mnenju, da so stare ali da nimajo kaj početi, kar je bil zelo napačen predsodek. Dolgo časa je zelo raslo, pobožnost pa, ki se ni več upala pokazati, je ostala v vsaki dobri duši skrita kot ogenj pod pepelom. Bilo je nujno, da se uporabijo tista sredstva, ki jih je samo nebo predstavilo kot najprimernejša, da se doseže polnost tistih milosti, ki spremenijo ljudi. Rožni venec je imel vse te prednosti. Najpomembnejše in najtežje pa je bilo uveljaviti rožni venec med tistimi, ki niso hoteli, da narod propade, in da bi ohranili vsaj nekaj moči. Iz težav, ki so bile, upam si trditi, nepremagljive, a jih je bilo treba premagati, je nastal Živi rožni venec.«

Pet let po ustanovitvi, 2. februarja 1832, je papež Gregor XVI. potrdil in odobril Živi rožni venec. Takole je pisal v Lyon in Pariz:

»Sredi globoke bolečine, s katero nesreče današnjih časov obremenjujejo našo dušo, smo našli veliko tolažbo v poročilu o pobožni pobudi, ki jo je v čast Presvete Device pod imenom Živi rožni venec ustanovila naša draga hči Marie Jaricot in tako uspešno napreduje. Saj smo trdno prepričani, da bo s pomočjo Gospoda eden od blagodejnih učinkov te pobude ne le v tem, da bo zaradi svoje preprostosti prispevala k pogostejšemu moljenju molitve, ki je tako primerna za slavljenje Božje Matere povsod in vedno; temveč bo združitev in soglasje tolikih duš, ki jo molijo, ji dajalo novo moč, da se bo še prijetneje dvignila k Bogu, ki se pod vplivom soglasnih prošenj pusti nagniti k usmiljenju. Zato nismo oklevali, da bi tako blagodejno prakso potrdili s svojo avtoriteto in papeško odobritvijo.«

Disciplina, ki povzdiguje duha človeka

S teleskopom Vatikanskega observatorija, ki je na gori Mount Graham v ZDA, so odkrili štiri asteroide. Enega od teh je Mednarodna astronomska zveza vigredi 2026 poimenovala po papežu Leonu XIII. On je leta 1891 ustanovil Vatikanski observatorij z namenom, da bi posebej pomagal spodbujati »najbolj plemenito znanost, ki bolj kot katera koli druga človeška disciplina povzdiguje duha smrtnikov k premišljevanju o nebesnih pojavih«. Zapisal je, da observatorij lahko pomaga svetu pokazati, da je sedanji in zgodovinski odnos Cerkve do »resnične in trdne znanosti« (v nasprotju s trditvami njenih kritikov) »sprejeti jo, spodbujati in promovirati z največjo mogočo predanostjo«. Vatikanski observatorij nadaljuje zavzetost papeža Leona XIII. Podpira znanost ter svetu in Cerkvi pokaže, da lahko vera in znanost hodita z roko v roki.

Papež Leon XIV. gleda skozi teleskop vatikanskega observatorija v Castel Gandolfu (20. 7. 2025)

Papež Leon XIII. se je seveda zavedal, da ni njegova prva naloga »stati tu in gledati v nebo«. Njemu je izročena skrb, kakor jo je Jezus izročil apostolu Petru: »Podpri svoje brate« v veri. V luči evangelija in katoliške vere, ki povzdiguje nas ljudi v državljane nebes s ciljem večnega življenja pri Bogu, je opazoval in premišljeval o pojavih v življenju na zemlji. Ti so ga zelo vznemirjali in močno skrbeli. V encikliki Supremi Apostolatus leta 1883 piše: »Krščanska pobožnost, javna morala in sama vera – največje dobro in temelj vseh drugih kreposti – so izpostavljene vedno hujšim nevarnostim.« V pogledu na zgodovino Cerkve in družbe v Evropi v šestih stoletjih pred njim, ugotavlja: »V vseh časih je bila najbolj hvalevredna in nedotakljiva navada katoliškega ljudstva, da se v nemirnih in negotovih dogodkih zateče k Mariji in poišče zatočišče v njeni materinski dobrotljivosti. Zato toplo spodbujamo vse vernike, naj si, bodisi javno bodisi zasebno, vsak v svojem domu in družini, prizadevajo za molitev rožnega venca, ne da bi jo kdaj koli opustili. Odrejamo in zapovedujemo, da se praznik Marije Rožnovenske po vsem katoliškem svetu praznuje s posebno pobožnostjo in slovesnostjo. Želimo tudi, da celotni oktober posvetimo nebeški Kraljici rožnega venca. Upamo, da se bodo verniki z vedno večjim navdušenjem zatekli pod Marijino zaščito in pomoč ter bodo z vse večjo gorečnostjo nadaljevali z molitvijo rožnega venca. Da se bodo dobri okrepili v prakticiranju kreposti; da se bodo tisti, ki so zašli, zavedli in spreobrnili; in da bo Bog v svoji usmiljeni milosti odvrnil nevarnosti ter krščanskemu ljudstvu in družbi vrnil tako želeno mirno življenje.«

Papež Leon XIII., s priimkom »Rožnovenski papež«, je rožni venec uveljavil kot pomembno javno pobožnost, zlasti s tem, da je mesec oktober posvetil tej molitvi.

V naši škofiji je škof Jožef Kahn s pismom 1. decembra leta 1888, že v prvem letu svojega službovanja, uradno uvedel Živi rožni venec:

»Odkar sem nastopil službo v škofiji, me je nenehno zaposlovala misel, da bi s posebnim molitvenim društvom, ki bi se čim bolj razširilo po škofiji, v izobilju privabil nebeški blagoslov na vernike v škofiji. Saj živimo v časih, ko se propad krščanskega reda širi vse do najnižjih ravni, do same družine. Kam naj se obrnemo, od kod naj pričakujemo pomoč, če ne od zgoraj, od Boga, Stvarnika in voditelja usode vseh ljudi? Ker vem, da je molitev sv. rožnega venca za vsakogar lahko razumljiva, sem se po pogovorih in posvetovanjih z več duhovniki odločil za molitev sv. rožnega venca in jo zdaj posebej priporočam vsem vernikom škofije in duhovništvu.

Molitev rožnega venca je že sama po sebi obdarjena z mnogimi milostnimi zakladi Cerkve, še bolj pa to velja za Bratovščino rožnega venca in združenje Živega rožnega venca. Kar se zgodi z združenimi močmi, je namreč deležno posebnega blagoslova. ‚Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem med njimi' (Mt 18,20); in spet: 'Če bosta dva izmed vas na zemlji soglasna v kakršni koli zadevi, za katero bosta prosila, bo to njima dano od mojega Očeta, ki je v nebesih' (ibid. 19).«

Vidno znamenje pristnosti molitve v škofiji

Živi rožni venec je vidno znamenje prisotnosti molitve v naši škofiji. Z vsakoletnimi romanji Živega rožnega venca postane dolgoletna tradicija te molitve v naših župnijah še prav posebej lepo vidna. Posebna moč Živega rožnega venca je predvsem v malem, saj ne povezuje le molivke in molivce v škofiji, temveč je postala ta molitev del duhovnega življenje v družinah in to v več generacijah.

Škof Jože Marketz

Živi rožni venec v pravem pomenu besede živi

Rožni venec je kot nevidna mreža, je kakor srce, ki tiho in komaj opazno bije. Živi rožni venec v pravem pomenu besede živi.

Moč, ki izhaja iz molitve Rožnega venca, sem spoznal že v otroških letih, saj smo ga doma vsak večer molili. Z besedami je težko opisati, kako nas je ta molitev nosila in med seboj povezovala. Omenil bi, da je naš oče umrl, ko je bil najstarejši brat Ivan star 16 let, najmlajša sestra Zalka pa 6 let. Mama je ostala sama z devetimi mladoletnimi otroki. Na vse kraje smo bili razpršeni, molitev Rožnega venca in zvest obisk nedeljske maše je bila edina stalnica. Ta pa toliko bolj močna in zanesljiva.

Že leta sem član Živega rožnega venca. To pomeni, da sem vsak dan zmolil tisto deseto, ki mi je bila dodeljena. Lani je za mesec oktober papež Leon XIV. pozval vernike po vsem svetu, naj molijo Rožni venec za mir na svetu. To pobudo sem sprejel in od takrat naprej molim vsak dan cel Rožni venec. Verjel ne bi, da teh dvajset minut nikjer ne pogrešam. Obratno, z večjo zbranostjo uporabljam ostali čas za delo in priprave na razne obveznosti. Milost se veča in obnavlja, ko včasih bolj, drugič manj zbrano v tej molitvi premišljujem o skrivnosti Jezusovega in Marijinega življenja, manjšata pa se stres in prevelika zaskrbljenost. Papež Janez XXIII. je dejal: »Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini … Hkrati lahko naše srce vključi v zaporedje skrivnosti rožnega venca vse dogodke, ki sestavljajo življenje posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva; osebne izkušnje in doživetja bližnjega, posebej tistih ljudi, ki so nam najbližji, ki so nam pri srcu. Tako v preprosti molitvi rožnega venca utripa ritem človeškega življenja.«

Rožni venec je stoletja stara oblika molitve kot prošnja k Bogu, da bi slabo obrnil v dobro, da bi vodil stvari in posegel v naše življenje. In to povsem skladno s Svetim pismom.

Rožnega venca seveda ne molim sam, ampak nepregledno število naših zvestih molivk in molivcev. Mati nekega duhovnika je pri duhovnih vajah v vsej skromnosti povedala, da ji moči pešajo in ne more več delati velikih premikov. Zato pa vsak dan zmoli vseh pet rožnih vencev in jih daruje duhovnikom, da bi dobro opravljali svojo službo. Kako že pojemo v naši klasični pesmi: »In ko te zapuste moči, in ko ti odreko oči, svet‘ rožni venec še lahko, boš molil vdano in zvesto.«

Ta zvesta molitev je kot nevidna mreža, ki varuje in drži skupaj, kar bi si sicer skušnjavec še lažje pretresal. Je kakor srce, ki tiho in komaj opazno bije, pa vendar skrbi za to, da se kri preliva v ožilju in nam ohranja življenjsko energijo. Žίvi rožni venec v pravem pomenu besede živί in nam na skrivnosten način da slutiti, da nam je obljubljeno po Jezusu življenje v izobilju.

Peter Olip, duhovni asistent Katoliškega ženskega gibanja

Tu začutiš moč molitve

Kaj je tisto, kar odlikuje romanje ŽRV?

Romanje Živega rožnega venca odlikuje povezanost vernic in vernikov, ki skupaj molijo rožni venec. Skupna molitev in pripadnost, vsi se zavedajo, da so del velike molitvene družine, povezani po Mariji s Kristusom. Vsakodnevna molitev, zvestoba, da premišljujejo o določeni skrivnosti in so kot celota povezani po vsem Koroškem.

Kako osebno doživljate to molitveno zvezo v dvojezičnih koroških župnijah in kaj vam pomeni?

Moje prvo romanje Živega rožnega venca se je zgodilo pred 15 leti. Priznam, da sem prvič v življenju začutila moč molitve. Molitev, ki nosi, ki deluje meditativno in pri kateri čutiš, da se ti nič ne more zgoditi in ti nič ne pride do živega. Ta vez molivk in molivcev po koroških župnijah je močna vez, s katero podpirajo vse, ki delamo v Cerkvi. Kako dobro de, ko ti nekdo reče, molim zate. Osebno se me te besede vedno znova močno dotaknejo. To je zame znak, da ta oseba misli name in me podpira v dobrem.

Kaj si želite za prihodnost?

Ni vedno lahko moliti. Danes molitev dobiva različne oblike in ne obstaja samo ena »prava« oblike molitve. Želim si, da bi znali najti pravo obliko molitve zase, da bi ostali povezani v molitvi in romanjih, ki resnično napolnijo.

Rada bi se zahvalila vsem, ki po župnijah skrbijo in prevzamejo odgovornost, da molitev Živega rožnega venca ne zamre. Hvala vsem, ki vsako leto poromajo in so del žive molitve.

Frančiška Trpin Jelovčan vsako leto organizira Romanje Živega rožnega venca v eno od dvojezičnih župnij krške škofije. Letos se bodo molivke in molivci zbrali v farni cerkvi v Št. Primožu.

Romane živega rožnega venca

V nedeljo, 4. oktobra, v farni cerkvi v Št. Primožu.

ob 14.30 molitev rožnega venca

ob 14.00 sveta maša, nato srečanje.