1525–2026. Prva letnica je zapisana na oboku cerkvene ladje, druga na vabilu. Dovolj vzroka za praznovanje tega jubileja. Vendar kot je povedal na predavanju o zgodovini cerkve deželni konservator Gorazd Živkovič, je ta obletnica zgolj vezana na letnico, ki je vidna na oboku. Tedaj so bila namreč zaključena dela in tedaj je dobila cerkev podobo, kot jo ima še danes.

Ob praznovanju pol tisočletja je bila farna cerkev še posebej lepo okrašena. Župnik Janko Krištof je bil posebej vesel venca, ki je visel nad oltarjem in prav tako nad vhodnimi vrati. Posebno umetnost je to delo imenoval in je postavil v središče tega praznovanja Melitto Köfer in žene, ki so pod njenim vodstvom spletle ta venec, »ki je nekaj posebnega«.

Veliko ministrantov je opozorilo na mlado cerkev tudi v pol tisočletja starem poslopju. Janko Krištof je v svoji pridigi spomnil na cerkev kot poslopje, prav tako pa je govoril o ljudeh, ki ta prostor napolnjujejo. Le cerkev kot poslopje in skupnost, ki se v njej zbira, je celota. Tako kot se je podoba cerkve v preteklih stoletjih vedno spreminjala, tako se spreminja tudi cerkev kot ustanova, ki ji dajejo življenje verniki kot živi kamni. Janko Krištof: »Poslopje ni samo sebi namen, temveč dobi svoj pomen z živo vero tistih, ki se v njem zbiramo.« Kako je v tej cerkvi tudi v preteklih stoletjih donela cerkvena pesem, so mnogi lahko začutili tudi ob petju, ki je spremljalo slovesnost. Mogočno je zapel cerkveni zbor, včasih pa so ga podprli tudi zbrani v cerkvi.

Spregovorila je tudi podpredsednica župnijskega sveta Ani Boštjančič. Povabila je na farni praznik v farni dom, še prej pa je ob 500-letnici cerkve poudarila: »Ta cerkev je tudi naš dom.«