Mladi volk Edi na Svinjski planini se je dolgočasil. Pravih dogodívščin ni bilo. Na kmetijah ni bilo dosti ovac in telet, čeprav so pomladanski pašniki vabili s sočno travo. Ljudje okrog Djekš in Kneže pa so ovčje meso rajši kupili v trgovinah. Zato se je Edi na večer žalostno potepal po hribih in grapah, v upanju, da bi morebiti vsaj krog Grebinja naletel na kakšno zgubljeno ovčico. Na poti domov je zagledal cele kupe smetí in opazoval lisjaka, ki si je tam priskrbel večerjo. Edi pa se je zadovoljeval z miškami, ki jih je izbrskal za grebinjskim pokopališčem. Na ležišču blizu Golovice, veselega potočka, se je vseeno udobno postiljal pod luno, ki je brlela nad Knežo. Tokrat je šele pozno zaspal in v sanjah prepotoval tuje dežele, kjer bi bilo mlademu volku lažje preživeti.

»Lunica, vzemi me s seboj v čudežno deželo, kjer je vse polno mleka in medù! Dvigni me na svojo čarobno preprogo, da odletim čez oceane!« Ko se je pa volk v jutranjih urah prebudil in je bila luna čisto na robu neba, se je začudil. Ležal je med tropsko vegetacijo, pod velikanskim drevesom, s katerega so visele liane in veje s temnozelenim listjem. Na tleh pa je bila bujna trava z ogromnimi cvetlicami. Na drevesu je bilo precèj opic in cela jata modrih ptic, ki so cvilile kakor besi.
»Sveti Bog, sem v Afriki?!« je vzkliknil.
Vtem pa je zaslišal hrup, kot bi pihalo in trobentalo. Le malenkost stran se je čreda ogromnih živali z dolgimi rilci prebila skozi pragozda. Na drugi strani pa se je družila skupina divjih svinj z naraščajem. Opica pa se je puščala dol po liani in ščebetala: »Kak sivi gost pa je tu, sredi domačega gozda!«
Edi se je skorajda malo sramoval svoje svetle sivine. Hitro je vstal in stopil do skritega studenca in si privoščil zajtrk. Razgledal se je po temnem koncu jase, pa se je kar ustrašil. Dolg, velik mačkón rumene barve s črnimi pikami je čepél med travo in ga gledal.
»Bès te lópi!«, ga je prešinilo. Zazdelo se mu je, da je kak tekmec, ki ga nevoljno gleda, za njim pa čaka še njegova družíca!
Edi se je potuhnil in lezel nazaj za drevesa. Opice so glasneje cvilile. Od one straní pa se je čulo renčanje leoparda, pripravljenega, da tekmeca prežene. Sedaj pa je Edi pot pod noge vzel in pri priči pobegnil. Za njim je rjovel tekmec in zaslišal se je pok vejic pod tacami.
Kot strel je zbežal Edi, a vselej je zaslišal preganjalca za seboj. Z dolgimi skoki je preskočil tiste ogromne cvetlice in travo in pospešil tek kot tekač, ki je tik pred ciljem. A je osupnil. Pred njim se je pokazala reka, široka kot sam Zambesi.
Zagledal je ducat krokodilov, ki so dvignili svoje sive hrbte izpod gladine. Brez vsakega omahovanja je Edi skočil na hrbet prvega krokodila, nato na drugega in tretjega in se kmalu mirne duše obrnil in videl, kakor oni leopard cinca na bregu in uvideva, da je mladi volk našel izhod iz zagate.
Edi pa je stopil na drugi breg in se oddahnil. Za trenutek je zaprl oči in se zahvalil zlati materi Naravi, da mu je s seboj dala toliko spretnosti in moči, da se je lahko rešil.
Ko pa je spet odprl oči, je bilo okolje povsem drugačno. Mali potok je bil tu, in gorska cesta, ki se vije vzdolž njega, vsenaokrog pa visoke smreke, ki izmed njih pokuka sonce.
»Hvala, mamica Narava,« je šepetal, »da si me pripeljala v kraj, kjer sem navajen živeti, in naj bo še tako hudó, našel bom pot do srečnega življena brez tveganja in nepotrebnih pustolovščin.«
Stopil je k potočku in se malo osvežil. Potem se je raztegnil in z veseljem v srcu odpravil na vrh planine. Še drugi žuri in avanture so, ki ga čakajo.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let