Na senčnem, zapuščenem in med hišami skritem vrtičku v Rožni dolini, je živel polž lazar. Bil je najbolj osamljen in žalosten polž na svetu.

Na sosedovem bahavem Rozinem zelenjavnem vrtu so živeli polži z velikimi in mogočnimi hišami. Živeli so v razkošju, ki ga niso hoteli deliti z nikomer. Vlekli so s seboj svoje hiše, se slinili in hvalili. Le on, čeprav ni vedel zakaj, hiše ni imel. Ni je zapravil, pa tudi izgubil ne. Menda je ni imel nikoli, niti male, majcene ne. Bil je pač polž brez polžje hišice.

Hišo je pogrešal, a še bolj od hiše je pogrešal prijatelje. Sam je lazil po zapuščenem vrtu, se skrival pred vranami, iskal ostanke gnijoče solate in posušenih korenčkov.

Nekega pomladnega dne se je v hišo z zapuščenim vrtom vselila družina z deklico Saro. Ljubka in prijazna deklica se je vsak dan igrala na vrtu, ki se je iz dneva v dan spreminjal v urejen vrt z zelenico in cvetočimi grmiči. Le tistega malega koščka zelenjavnega vrta, kjer je živel lazar, niso spreminjali, saj se je Sara najraje igrala ravno tam. Zbirala je kamenčke, delala čokoladne potičke s cvetnimi listki, zidala gradove za mravlje, klepetala s čebelami, metulji in pikapolonicami.

Med solatnimi listi pa je nekega jutra zagledala polža. Ni se skrival, le počasi je lezel po rosni zemlji, kot da vrt dobro pozna. »O, ti pa živiš tukaj, pa kar brez hiše,« je rekla in se usedla poleg njega. Lazar je pomigal s tipalkami. Čutil je, da je deklica prijazna in da se ji ne gabi, čeprav je bil slinast in umazan. Na vrtu sta se srečavala vsak dan in Sara je začela skrbeti zanj. Nosila mu je sveže solatne liste in krhlje jabolk za priboljšek.

Nenadoma pa so se sredi sončnega poletnega popoldneva na nebu začeli zbirati temni oblaki. Grmelo je in bliski so parali nebo. Sara je takoj pomislila na svojega prijatelja in hitro stekla na vrt. S cvetličnim lončkom je pokrila lazarja. »Tukaj boš varen,« je rekla, preden je stekla nazaj v hišo. Nevihta se je razbesnela, težke deževne kaplje so se zlivale v deroče potočke, rastline in grmički so se upogibali in ječali pod močnim vetrom. Vso noč je lilo kot iz škafa.

Naslednje jutro je Sara stekla na vrt. Skrbelo jo je. Le kaj se je zgodilo z lazarjem, je razmišljala?

Zunaj je bilo pravo razdejanje. Odpadlo listje in polomljene veje so bile razmetane po vsem vrtu. Na Rozinem vrtu so bile prevrnjene cvetoče lončnice, zelenjavni vrtiček je bil prekrit s polomljenimi paradižniki iz izruvanimi solatnimi glavami, pod katerimi so ležale razpokane, polomljene in prazne polžje hiše.

Dvignila je cvetlični lonček in pod njim je ždel polž lazar.

Prvič v svojem polžjem življenju je bil lazar srečen polž. Pomislil je celo, da polžje hiše ali velikega zelenjavnega vrta sploh ne potrebuje. Na majhnem koščku senčnega vrta se je počutil varnega in sprejetega, saj je našel prijateljico, ki ga v stiski nikoli ne bo zapustila.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let