Slovenske gore so polne poti, ki vodijo navzgor med skale, travnike in oblake. Nekatere poti so lahke, druge zahtevne, vse pa imajo nekaj skupnega: učijo nas poguma, vztrajnosti in veselja.

Nekega septembrskega večera so se štirje prijatelji – dva odrasla in dva otroka – odločili, da se ponoči odpravijo proti Kredarici, visoko pod Triglavom. Tam stoji mala kapela Marije Snežne, kjer vsako leto zazvoni pesem in molitev.

»Zakaj gremo že zdaj?« je vprašal najmlajši Jaka, ko si je zategoval nahrbtnik.

»Ker bo jutri deževalo,« je odgovoril stric Tone. »Če gremo danes, bomo jutro pričakali že na vrhu.«

To se je slišalo kot prava pustolovščina.

Pot se je začela veselo. Svetilke so risale kroge po stezi, noge so bile lahke, v zraku pa je dišalo po gozdu. Otroka sta štela markacije in ugibala, koliko zvezd se skriva nad oblaki.

Ko so prišli približno na polovico poti, so sedli na skalo, pojedli kruh in jabolka ter si malo odpočili. Potem pa so nadaljevali.

Po polnoči je zapihal veter. Kmalu so prve kaplje potrkale po kapucah.

»Zdaj pa zares gorsko vreme,« se je nasmehnila Meta.

Steza je postajala strmejša, megla gostejša. Nenadoma sta pred njimi zasvetili dve lučki.

»Dober večer!« je zaklical stric Tone.

Tišina.

»Ali pa dobro jutro?« je poskusil še enkrat.

Spet nič.

Vsi štirje so obstali. Lučki sta mirno gledali vanje. Nato sta se počasi premaknili in iz megle je stopil mogočen kozorog. Njegovi rogovi so se svetili v mokri noči.

»On naju je prišel pozdravit!« je šepnil Jaka.

Kozorog je naredil še nekaj korakov, nato pa izginil med skale.

Pot so nadaljevali še bolj pogumno. A kmalu so prišli do kažipota in zavili narobe. Hodili so, hodili … potem pa ugotovili, da so spet tam, kjer so že bili.

»No, zdaj vsaj vemo, kam ne smemo,« se je zasmejala Meta.

Spet so krenili naprej. Dež je rosil, čevlji so čmokotali, roke so bile mrzle. Otroka sta že spraševala, ali Kredarica sploh obstaja ali je samo izmišljena hiša v oblakih.

Ko so skoraj obupali, se je pred njimi v megli prikazala velika senca.

»Kaj pa je to? Grad? Vesoljska ladja?« je vprašal Jaka.

Potem so zaslišali veter okoli sten in zagledali okna.

»Kredarica!« so vsi zaklicali hkrati.

Hitro so odprli kapelo, mokri in utrujeni legli na klopi ter zaspali skoraj v istem trenutku.

Ko so se zjutraj prebudili, je megla odšla. Pred njimi so stale gore, obsijane s soncem, kakor velikani v zlati svetlobi.

»Veš, kaj sem se naučil?« je rekel Jaka.

»Kaj?«

»Da do lepih razgledov ne prideš z dvigalom.«

Vsi so se zasmejali.

In še nekaj so vedeli: če imaš cilj, dobro družbo in pogumno srce, je vsaka pot lažja.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let