Ne vem, kaj se sedaj čudijo. Nisem jedel, ker me boli ustnica. Sem si jo razbil, ko sem plezal na drevo. Tega pa ne bi smel in je potem bolje, da sem tiho.

Zdravnik je čisto prijazen, držim ga za rokav, šiva z drugo roko, s čisto pravo šivanko. Tudi on se čudi, da nisem nič rekel. Kako naj govorim, če me boli in učiteljica Nataša bi me gotovo kregala in poklicala domov.

Tako je naredila, ko sem na sprehodu zlezel skozi ograjo k Runotu in ostal pri njem, da sva se igrala na vrtu in so me potem iskali.

Tako je naredila, ko sem moral za kazen k prvošolcem, a smo se tako super igrali z vlakci, da nisem hotel nazaj.

Tako je naredila, ko sem trem puncam v varstvu napisal domačo nalogo, ker so take počasnele.

Pa tudi, ko sem med počitkom celi skupini povedal pravljico, v kateri so se zmajčki spremenili v transformeje in zavladali šoli. In nihče ni spal.

Druga učiteljica, Mojca, me vzame s sabo v kabinet in lahko izberem zanimive knjige za celo skupino. Ali ošilim barvice. Ali izbereva pesmi za cel teden. Ona tudi razume, zakaj Uroša ne sme kregati, ker je velikokrat umazan.

Ne, zdravnik, nisem bil lačen, cel dan nisem bil lačen, ker me je bolela ustnica. Ali tudi ti ne razumeš?

Če je moj odgovor na tvoje vprašanje ja, ti stisnem roko, ki ne šiva. Praviš, da imaš tudi ti devet let starega sina. Ampak on bi povedal, če bi si razbil ustnico. No, jaz nisem povedal. Nataša mi je res stokrat rekla, da to drevo ni za plezanje, ampak sem samo poskusil. Uroš me je spodaj pazil, pa me ni ujel. Z obrazom direkt v travo. Roke niso bile dovolj močne, ker je bilo res visoko.

Z očijem bova šla drevo gotovo pogledat. Sestra, ona ga bo fotografirala. Mami pa je tako prestrašena, da je kar tiho in ji je slabo. To razumem. Tudi mene boli želodec in bruham, namesto da bi se jokal. Tako pravi sestra, ona je starejša in bo že vedela. Zdaj bom nekaj dni doma. Če bo z mano babica, bom lahko delal vse. Drugi me bodo pa kontrolirali ali si izmislili počitek ali pospravljanje, samo da ne bom mogel gledati risank ali sestavljati lego kock. Moja babica se spomni, da ne moreš verjeti. Ko sem porabil vseh pet puloverjev, se pravi, jih ni bilo doma, sva šla popoldne na sprehod v šolo. Dežurni učenec naju je spremil do naše garderobe. Me je vprašala, če tam visi kak moj pulover. Dobro jih pozna, ampak je hotela, da jih poznam jaz. Pa jih nisem. In sem se spomnil, da vsi moji puloverji enako dišijo. Ko sem jih poduhal, sem jih poznal in sva jih nesla domov. Zdaj moram, ko se oblačim za domov, vedno pomisliti, ali sem imel zjutraj pulover. Bolj enostavno pa je, če poduham puloverje, ki ostanejo na kljukah. Zato počakam, da se garderoba sprazni in poduham, kar ostane. Največkrat je res kakšen moj.

Zdravnik me sprašuje tako, da mu lahko odgovarjam samo s stiskom njegove proste roke. Ko me šiva, mora še misliti, kako postaviti vprašanje, da bo odgovor DA (en stisk) ali NE (dva stiska). Mislim, da je dober zdravnik.

Ko bom lahko govoril, bom zdravnika vprašal, če njegov sin prepozna svoje puloverje.

Zdaj je zašil mojo ustnico in gremo domov. Na to drevo ne bom več plezal.

Spodnja ustnica je debela kakor žemlja. Pil bom po slamici. Uroš me bo obiskal, ko bo šel iz šole.

Z zdravnikom se bova še videla, ko gremo pobrat šive. Z mojo zdravnico pa še vmes.

Kupili smo še zavitek slamic in domov spat.