Ko se zjutraj ozremo v nebo, vidimo vzhajajoče sonce. Obarvano je v krasnih odtenkih rumene, rdeče, oranžne, tudi vijolične barve. Vzbuja upanje.

Ko se čez dan ozremo v nebo, spet vidimo sonce. Tedaj je odeto v kričeče rumene odtenke, sije s takšno močjo, da ne moremo gledati neposredno vanj. Vzbuja srečo.

Ko nebo opazujemo zvečer, se sonce že spušča za gore. Tokrat barve naznanjajo še kako zaslužen počitek. Sonce je namreč cel dan skrbelo, da smo mi polni pozitivne energije in dobre volje.

Ko nebo opazujemo ponoči, delovno mesto sonca zasede luna. Tudi ta močno sveti, le da je njen odtenek rumene drugačen, včasih bolj bledikast. Pa vendar svoje delo tudi luna opravlja izjemno.

»Otroci, kaj smo se iz prebranega naučili?«

»Da sonce močno sveti,« zakriči mali Luka, ki vedno čuti potrebo, da se oglasi prvi. »Da nam sonce pomaga, da smo veseli,« tiho doda Lara, ki svoje mnenje vedno podaja zelo previdno. »Da ima sonce rado različne barve, kot tudi mi vsi,«se tudi tokrat samozavestno odzove klepetava Barbara. »Kaj pa to, da sonce potuje po nebu?« vpraša nagajivi Matejček, ki vedno rad kaj doda, ne glede na temo pogovora.

»Vsi vaši odgovori so pravilni,« jih pohvali vzgojiteljica. »Vidi se, da poslušate. Ampak zanimivo, nihče pa ni omenil lune. Zakaj ne?«

»Lune vendar ne vidimo,« pametno izpostavi Luka, »saj tedaj že vsi spimo.«

»Poleg tega luna ne dela nič, ni takšna kot sonce. Komu sveti, če je noč in smo vsi notri?«

»Dragi otroci, tudi luna ima zelo pomembno nalogo. Skrbi, da je nebo razsvetljeno, tudi ko sonce počiva. Skrbi, da si sonce lahko odpočije, da naslednjega dne spet lahko tako močno sveti. Luna,« poudari vzgojiteljica, »ima še kako ključno vlogo.«”

Skupinica premolkne, cela Luka ostane brez besed.

»Luna je kot prijatelj, ki ga potrebujemo, ko smo žalostni, saj nas le on lahko spet spravi v dobro voljo.«” Vse oči se uprejo v sramežljivo Tinkaro, ki se je doslej morda oglasila le dvakrat. »Tudi luna je čudež narave, ki ga vsi potrebujemo, da smo boljše volje.«

Vzgojiteljica se je široko nasmehnila, njene oči so se zalesketale ob globini otroške duše, ki se je pravkar razodela pred vsemi. Pogledala je vsakega otroka posebej in videla, kako se v njihovi tišini nekaj premika – kako se njihova domišljija prepleta z razumevanjem sveta, ki je veliko večji in bolj povezan, kot so dotlej mislili.

»Tako je, Tinkara,« je nežno pritrdila, »prav zato je narava popolna učiteljica. Tako kot sonce in luna potrebujeta drug drugega, da svet ohranjata v ravnovesju, tako tudi mi potrebujemo drug drugega. Včasih smo kot sonce, polni energije in veselja, drugič pa smo kot luna, potrebujemo tišino in nekoga, ki nas razume v naši stiski. Ko si pomagamo in se spoštujemo, postane celoten svet, v katerem živimo, prav takšen čudež, kot ga opazujemo na nebu.«

Otroci so še nekaj trenutkov sedeli v čudoviti, spoštljivi tišini. Vsak izmed njih je v svoji glavici premleval slišano in v tistem trenutku so se stare delitve med »glasnimi« in »tihimi« zdele povsem nepomembne. Otroci so se spogledali – Luka je stisnil roko Tinkari, Barbara pa se je nasmehnila vsem po vrsti – in v tisti igralnici, preplavljeni s popoldansko svetlobo, je vzgojiteljica začutila, da so pravkar postali mnogo več kot le skupina otrok. Postali so majhna skupnost, ki je doumela, da se prava svetloba ne skriva le v soncu ali luni, temveč v tem, da znajo drug drugega zares videti, sprejeti in tudi potolažiti.