Ko je v hiši ugasnila zadnja računalniška tablica, je Atlas Slovenije dregnil vedno nasmejano babuško, naj odpihne z njega prah. Povzpela se je na kup petih ležečih knjig, globoko vdihnila, se našobila in pokončno stoječemu Atlasu z močnim pihom očistila zgornjo stran. Atlas se je zadovoljno razkoračil, se babuški zahvalil in jo prosil, naj še enkrat pihne v njegove strani. Ko se je tako prepričal, da se mu strani niso nikjer zlepile, se je odpravil po polici in eno za drugo zbudil vse knjige. Prvi knjigi je odpihnil prah in jo prebudil. Najprej je šlo počasi, nato pa vedno hitreje, saj so mu prebujene knjige pomagale. Knjige so poskakale na tla, se pretegovale, pozdravljale in se vsevprek pogovarjale. Slovensko-angleški slovar je potarnal, da ga nihče več ne vzame v roke. Slovensko-ruski ga je tolažil, da naj bo vesel, saj bi njega vrgli v zabojnik za star papir, če ga ne bi skrile kuharske knjige. Knjige poezij so ena drugi brale pesmi, ob čemer so turistični vodniki zavijali z očmi. Planinski vodniki bi kar sredi noči odšli nekam gor pod Špik in Škrlatico. Stoletje stari almanahi, ki jih razen v prvem letu ni odprl nihče, pa so neprizadeto opazovali direndaj.

Atlas Slovenije je potrkal po prazni pločevinasti škatli za piškote. »Pozdravljeni v Noči knjig, noč bo kratka in leto do naslednje noči bo dolgo, začnimo,« jih je pozdravil. »Ali koga ni več in ali je kdo nov?«

Knjige so se postavile v vrsto, kot so stale na knjižni polici od nekdaj. Vsaka je pogledala, če sta njen levi in desni sosed še ista kot leto prej. Manjkale so le kriminalke, ki so jih posodili sosedoma iz sosednje hiše, ko sta se upokojila in začela brati. Novih knjig pa ni bilo, nove so bile le Solzice, ki jih je za sodelovanje pri bralni znački dobil najmlajši, pa jih je zrinil na polico, ne da bi jih odprl.

»Nadaljujemo s pregledom zdravstvenega stanja. Ali so koga napadli žužki, plesen, ali komu propada papir, izpadajo strani?« je Atlas nadaljeval z dnevnim redom.

Vse knjige so se ozrle k poezijam Franceta Prešerna z usnjenimi platnicami. Na knjigi je sedel molj in se pripravljal, da odleti.

»Kje imamo zdravila?« je vprašal Atlas. Knjiga je zlezla na spodnjo polico omare, posuli so jo s sredstvom proti moljem in zaprli vratca omare. »Ne pozabite name,« je vpila.

»Zdaj je čas za letni izlet. Ogledali si bomo prostor, kjer bodo zgradili novo Narodno in univerzitetno knjižnico, morda bo kdo od nas tam dobil dom, ko bo lastnik hiše umrl,« je najpomembnejšo točko Noči knjig napovedal Atlas.

Knjige so čisto tiho zapustile hišo in se povzpele na avtobus, ki je čakal pred vrati. Ven se v temni noči ni videlo dosti, zato so si knjige pripovedovale, kaj v njih piše. Avtobus je obstal in izstopile so. Prostor je bil ograjen z žičnato mrežo. Pred njo je stal moški v belem ogrinjalu.

»Tu je nekoč davno stalo mesto. Ko so začeli graditi temelje za knjižnico, so odkrili mestne zidove in temelje. To so temelji mojega, rimskega mesta. Nato so prišli arheologi in vse zidove izkopali in raziskali. Ponoči jih stražim, da se jim ne bi zgodilo kaj neprimernega, na primer, da bi postali javno stranišče.

Moški v belem ogrinjalu jim je razkazal izkopanine in razložil, kje so stanovali in kje so stali tržnica, tempelj in trgovine.

Na vzhodu je tema začela bledeti. Atlas se je zahvalil vodniku, knjige so vstopile na avtobus, se pripeljale domov in zlezle na svoje police. Atlas je odprl omaro s knjigo poezij, ki je kašljajoče zlezla na svoje mesto. Noč knjig je bila končana.