Nekoč je živel deček Krištof. Bil je radoveden, živahen, vedno razigran in poln domišljije. Rad se je igral, skakal, skladal lego kocke, sestavil je vse sestavljanke, ki so mu prišle pod roke … Kot vsi otroci je tudi on med igro kdaj pa kdaj pristal na tleh ali se udaril v kakšen rob.

Nekega jutra je Krištof okoli mize lovil svojega plišastega zajčka. Tekal je sem in tja, dokler — trk — ni z glavico priletel v rob mize. »Au-au-au!« je zajokal. Mama je pritekla, ga dvignila v naročje in ga nežno stisnila. »O, moj mali,« je rekla. »Ne jokaj. Glej, kaj imam zate.« Iz omare je potegnila mehko srajčko, rumeno kot poletno sonce.

Mama je Krištofu pomagala obleči srajčko in solze so se same od sebe posušile, tudi glavica ga ni več bolela. »Čudežna je!« je zaklical in se zasmejal. Tudi mama se je zasmejala.

Nekega popoldneva je na igrišču priletela žoga naravnost v Krištofov nos. Spet je jokal. Potipal je nos. Zbal se je, da je nos zlomljen. Iz nosu je pricurljala kri. Ko je prišel domov, ga je mama tolažila in ga vprašala: »Kje imaš pa srajčko?« In res — ko je oblekel srajčko, je bolečina izginila, kot bi pihnil.

Krištof je bil zelo ponosen nase, ko se je naučil voziti kolo. Bil je pravi dirkač. Ko je na enem ovinku zapeljal prehitro, je kolo zdrsnilo in Krištof je pristal v travi. Koleno je peklo, oči so se mu orosile. Mama je pritekla: »Moj hrabri fant, čas je za super moč,« je rekla razigrano. Srajčka je spet naredila svoje — rane so se zacelile, koleno je prenehalo peči, Krištof pa se je lahko odpeljal raziskovat svet.

Veliko časa je preživel s prijatelji. Včasih so cel popoldan zidali gradove, drugič kopali jame, pogosto spuščali zmaja. Če jim je bilo dolgčas, so vprašali mamo za nasvet. Mama jim je ponudila barvice, plastelin, človek ne jezi se … Tudi rojstne dneve so praznovali skupaj. Večino časa so se prav lepo razumeli, le včasih je kakšen škrat mednje vnesel prepir. Takrat so se tudi scufali. In tudi takrat je šel po srajčko.

Za deseti rojstni dan je dobil mucko. Dolgo je moral čakati in moledovati starše, da so popustili. Kakšno veselje. In kakšna žalost, ko ga je muca opraskala. Mama je rano razkužila in ga ogrnila s srajčko.

Leta so minevala, Krištof je rastel, postajal višji, močnejši, pogumnejši. Naučil se je voziti kolo brez pomožnih koleščkov, plezal je po drevesih in igral nogomet s prijatelji. Srajčko je hranil v omari, vedno manjkrat jo je potreboval — a ni je vrgel stran.

Ko je malo zrasel in mu srajčka ni bila več prav, jo je nekega dne ponovno vzel v roke. Nameraval jo je zavreči. Razprl jo je, jo premeril od enega do drugega rokava … in prvič opazil drobne, izvezene, skrite črke na ovratniku. Tam je pisalo: MAMA TE IMA RADA. Krištof je začudeno pogledal. Ni trajalo dolgo, da je spoznal: Srajčka ni čudežna, čudežna je mamina ljubezen — tista, ki zna posušiti solze, zaceliti buške in narediti svet spet topel in varen.

Ko je mimo prišla mama, jo je Krištof objel. Kar tako, brez razloga. Pokazal ji je srajčko. Mama pa se je samo nasmehnila.