Pozdravljeni, ime mi je Mihec.

Star sem devet let in večino časa preživim na Otoku odprtih rok. Tu je tako lepo. Ko se zjutraj zbudimo, pogledamo svojo desno roko in pomigamo s prsti. Ob vsakem prstu se vprašamo, kako se bomo danes povezali z Bogom. Potem pogledamo levo roko in pomigamo s prsti. Vprašamo se, kako se bomo povezali z ljudmi, s katerimi se bomo srečali in preživeli dan. Moja babica pa rada doda še star slovenski pregovor: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.« Nato sklenemo roke, zmolimo in odhitimo na delo in v šolo.

Imamo se radi, pomagamo si, delimo vse, kar imamo. Radi se igramo in radi delamo. Če je kdo žalosten, ga stisnemo v objem, ga pobožamo in potolažimo.

Zvečer pogledamo svoje odprte roke, se zahvalimo Bogu za dan in prosimo odpuščanja za vse slabosti. Babica doda še drugi del slovenskega pregovora: »Z Bogom delo dokončaj, pa imaš tu že sveti raj.« Jaz se nasmehnem in vsi mirno zaspimo. Jezus je z nami.

Včasih pa se zgodi, da koga odnese na Otok stisnjenih pesti. To se je zgodilo tudi meni. Nekega dne nisem pogledal svojih prstov na roki, pomigal z njimi in pomislil, kako naj se povežem z Bogom in ljudmi. Nisem poslušal babice in šlo je vse narobe. Že zjutraj sem začel tečnariti, zmečkal sem sestrici risbico in se v šoli važil, kako sem močan. Da bi to vsi videli, sem premlatil malega Anžeta.

Kljub tej moči se nisem počutil dobro. Začutil sem težo, ki mi je kot kamen legla na srce. Znašel sem se na OtokusStisnjenih pesti. Vse okrog mene je bilo temno, ljudje so imeli jezne obraze. Kričali so, se pretepali, lagali, sleparili, se zaničevali. Tudi moj obraz se je spremenil Oči so jezno bliskale, kričal sem, žalil druge. Nisem se počutil dobro.

Zaželel sem si vrnitve na Otok odprtih rok, toda stisnjene pesti se niso hotele odpreti. Obraz je ostajal trd.

Kaj naj naredim? Šel sem vase in razmislil o svojih dejanjih.

Poklical sem Jezusa in ga prosil:

O ljubi Jezus, hej!

Mojo drobno pest poglej!

Stiska me in tišči.

Jezus, žal mi je. Odpusti mi.

Jezus stisne me v objem.

In že raste roža iz pesti, roža, ki lepo diši.

Ne, lepo po vrsti.

Saj to so moji prsti, s katerimi te

požgečkam,

te pobožam,

te objamem

in ti nekaj lepega dam.

Hvala, Jezus, rad te imam.

Moje srce postane lahko kot pero in odnese me domov, na Otok odprtih rok.