Našega ljubkega kužka Kimija ni več. Od njega smo se poslovili 28. aprila. Nekateri z zadnjimi dotiki v solzah doma, sam in žena pa pri veterinarju v Kamniku. Nismo mogli več gledati, kako trpi. Zato smo se, čeprav nasprotujem evtanaziji, odločili za »injekcijo iz usmiljenja«. Tokrat poslednjič. Že prej je bila hčerka s Kimijem, kadar je bil bolan, večkrat pri veterinarju, a se je vedno vrnila z njim. Veterinar jo je prepričal, da Kimi še ni za odhod. Tokrat pa je potrdil, da smo se odločili pravilno, saj so se mu res bližale zadnje ure in je zelo trpel.

Kimi se je v predsobi veterinarjeve ordinacije še zadnjič dvignil iz posteljice, nato pa, v sami ordinaciji, vdal v svojo usodo. Veterinar je ženi še svetoval, naj ga podrži v rokah, da bo poginil v spominu nanjo, na njene ljubeče roke, ki so ga tolikokrat pestovale, ga hranile, božale in tolažile. Komaj sem zadržal solze, ko me je tako milo gledal. Še sedaj ob pisanju mi prihajajo v oči.

Kdor ima psa, se je nanj močno navezal, z njim dolgo živel in skrbel zanj – kot mi, posebej žena Marta kar 18 let –, ve, kako je to, ko ga izgubiš. Ali kako drugo ljubo žival. Kot da bi umrl del tebe. Dobro se zavedaš, da je pes le pes, človek pa človek in da ju ni mogoče primerjati. Hkrati pa veš, če si veren, da so domače živali od Boga dane človeku, da mu razveseljujejo življenje. Ob njih ni osamljen, lahko so mu celo bolj zveste kot človek. Pes zagotovo. Človekov prijatelj.

Nekateri se celo sprašujejo, ali imajo tudi psi dušo. Pred leti sem za časopis celo prevedel prispevek iz nemščine s tem naslovom. Živalsko dušo sicer, kajti vse, kar je ustvaril Bog, ima v sebi kal, zametek božjega.

Kdor zares živi z živalmi, čuti z njimi in dobro ve, kako zelo so mu lahko blizu. Tudi njim je lahko hudo, hropejo v sanjah, bolečih spominih, kot je bilo pri našem Kimiju, strah jih je smrti.

Najprej sem načrtoval, da bi našega Kimija pokopali na domačem vrtu, a me je veterinar odvrnil od te namere, saj bi moral zanj zaradi strupa, ki ga je prejel z injekcijo, zanj izkopati meter globoko jamo. Verjetno je celo najbolje tako, da sploh ne vemo, kje je končal, kajti sicer bi me, če bi imel »grob« na vrtu, ob vsakem vstopu vanj spominjal nanj. Ker je bolečih spominov že tako preveč, smo se odločili, da ne bomo kupili novega psa. Tako je sklenil tudi moj znanec, ko je izkusil, kako ga je domač pes počakal, da je prišel iz šole, nato pa izdihnil. Kot otroku se mu je to za vedno vtisnilo v spomin. Nam pa se je vtisnilo predvsem to, kako ljubek, živahen in prijazen je bil naš Kimi. Ker smo bili dobri z njim in smo ga imeli radi, laže prenašamo, da ga ni več v stanovanju, v katerem je imel svoj kotiček.

Zato: dobro skrbite za domače živali, dokler jih imate, bodite pa, kot smo bili mi, pripravljeni na to, da se bo nekoč treba posloviti od njih. Nekatere to naredijo same. Kimi pa je počakal, da smo to opravili mi. Dolgo se je boril, na koncu pa vse bolj omagoval. Ko je bil že čisto na koncu, smo mu pomagali na »oni svet«. Meni pa je še vedno hudo, ko vidim druge kužke, kako tekajo z gospodarji na sprehodu, in me lastniki sprašujejo: »Kje pa imate Kimija?« A njega ni več. Ostaja pa lep spomin nanj.

O Kimiju bi lahko napisal roman, toliko sem oziroma smo doživeli z njim. Čeprav je bil le kuža, je bil vendarle »član« naše družine.