Leja je prišla iz šole, postavila šolsko torbo na tla, sezula sandalčke in vzela prvo knjigo, ki jo je našla v bližini. Lejina najljubša zaposlitev je bila branje zanimivih knjig. Niti ne pravljic. Raje je segla po knjigah, v katerih je brala o živalih po vsem svetu, rastlinah, vulkanih, dinozavrih, čeprav so ti že davno izumrli. Zanimalo jo je prav vse. Za rojstni dan ji je očka podaril knjigo o zvezdah in planetih. Leja tisto popoldne ni imela časa za nič drugega več. Odprla je knjigo na strani, kjer so se zasvetile zvezde Plejade. Brala je, da so v grški mitologiji živele sestre, ki so bile posebno lepe in ljubke. Njihova imena so ji bila tuja, vendar si jih je točno ogledala, jih preštela. Sedem jih je bilo. Zelo rade so se družile in zato so se odločile, da bodo kot zvezde krasile nebo. Najbolj ji je ugajalo ime Alkiona. »To zvezdo hočem najti na nočnem nebu,« si je dejala. Ko se je večerno nebo zalesketalo in so se prižgale lučke po vsem nebesnem oboku, je poiskala ozvezdje Plejad. »Tam je moja zvezda. Gotovo tudi na njej domujejo.« Odslej je vsak večer slonela na oknu in si želela, da bi vsaj eden od njih prišel k njej in se z njo igral.

In res. Nekoč se je na okenski polici posvetilo. »Kdo pa si ti?« ga je vprašala. Bil je nežen deček s še nežnejšim glaskom: »Na Alkionu me kličejo Lejan. Ko bom velik, bom močan kakor lev.« Leja je bila presrečna. Skočil je v sobo in ji začel pripovedovati o svojem domu. »Tam je vse lepo. Vsak dan pojemo in plešemo. In nič se ne kregamo. Ko se na Zemlji zvečeri, prižgemo lučke in posvetimo v hišice, kjer se igrajo otroci. Po navadi se že odpravljajo spat. Tudi tebe sem videl in tako zelo sem si želel, da bi te spoznal. Če hočeš, te vzamem nekoč s seboj in ti pokažem, kje sem doma. Nocoj pa lahko ostanem pri tebi in te zazibam v spanje.« Leja je zlezla v posteljico in srečna zaspala, saj je vedela, da je ob njej svetla lučka, deček Lejan.

»Kako pa to, da si sinoči tako hitro zaspala?« jo je naslednje jutro vprašala mamica. Leja pa ni ničesar izdala. Niti mamici.

Naslednji večer je že nestrpno čakala, kdaj se bo stemnilo in hkrati posvetilo v njeni sobici. In res. Mamica in očka sta bila prepričana, da deklica že globoko spi. Pa ni bilo tako. Slonela je ob oknu in … da, nenadoma se je utrnila zvezda in počasi prilebdela v njeno sobico.

»Lejan, kako lepo, da si prišel!« je plosknila in nadaljevala: »Ali me danes vzameš s seboj na Alkion?«

»Morda, ljuba Leja. Malo boš pa že še morala potrpeti. Takšen obisk na tej zelo oddaljeni zvezdi ni kar tako.«

»No, Lejan, kaj pa je posebnega tam zgoraj?«

»Veš, tam se vse uresniči, kar misliš in izrečeš. In okoli tebe se vse spremeni v svet, ki si ga predstavljaš. Če bi bil kdo jezen ali slabe volje, bi vse okoli njega takoj postalo umazano, grdo, grozljivo. Zato se otroci najprej naučimo, kako ustvarjamo svoj svet – tako, da vadimo misliti samo lepe misli in govoriti samo prijetne besede.«

»Joj, Lejan, kako bom še vadila. Veš, včasih mi nekaj tako nič ne ugaja, da se čisto hitro pošteno razjezim. In takrat ne bi smela biti na vaši zvezdi. Ali mi lahko pomagaš, da se naučim prav misliti?«

»To ni nič težkega,« ji odgovori Lejan. »Samo odločiš se, da hočeš biti na Alkionu dobre volje kakor vsi ostali, in že bo tako. Tudi naše želje se takoj uresničijo.«

»Na Alkionu hočem biti dobre volje, vesela in zadovoljna! Zdaj pa se odpeljeva, a ne?«

Prijela sta se za roke in že sta bila na najlepši zvezdi, na Alkionu. Tam je bilo polno veselih otrok. Leja bi najraje kar ostala pri njih in se z njimi igrala. »Pa saj bo Lejan spet kmalu prišel pome,« si je mislila in čisto hitro zaspala. Naslednje jutro je bila njena blazina posejana s tisočerimi zvezdicami.