Majhna Miška je, utrujena in lačna, stopala po poti. S culico na rami je hodila že tri dni in tri noči. Tedaj je pred seboj zagledala gozd. Razveselila se je. Lahko se bom odpočila in morda bom našla tudi kaj za pod zob, je pomislila. Mogoče bi si tukaj lahko ustvarila svoj novi domek?

Tedaj je nekaj zašuštelo. Izza skale se je prikazala Lisica. Pozdravila je Miško in jo vprašala: »Kdo pa si ti in kaj delaš tukaj v našem gozdu?«
Miška je odgovorila: »Miška sem in domek iščem.«

Lisica jo je vprašla: »Zakaj pa nimaš svojega doma?«

»Oh, saj sem ga imela. V prelepem gozdu, tri dni in tri noči hoda od tod. Lep in miren domek sem imela, dokler se ni pojavil strašni zmaj. Hotel je imeti cel gozd samo zase. Z ognjenim jezikom je zanetil požar in nas vse pregnal. Moj domek je izginil v ognju, jaz pa sem si komaj rešila življenje.«

Lisica si je pogladila svoj košati rep, jo zviška pogledala in rekla: „Tukaj ne moreš ostati. To je naš gozd! Najdi si svoj dom kje drugje!“

Miška je žalostno povesila glavico, vzela culico in odšla naprej.

Ob poti je zagledala rdeče jagode. Ko je stegnila svojo tačko, da bi eno utrgala, se je izza grma prikazal zajec. Miška ga je pozdravila in mu razložila, kako je ostala brez svojega doma. Zajec si je pogladil svoja dolga uhlja, jo postrani pogledal in rekel: »Tukaj ne moreš ostati. To je naš gozd! Najdi si svoj dom kje drugje!«

Miška je s povešeno glavico in očmi polnimi solz spet odšla naprej.

Pred njo se je prikazal velik grm zrelih robidnic. Že se je sklonila k tlom, da bi eno pobrala, ko je iz grma prihlačal medved. Tudi njega je miška lepo pozdravila in mu povedala svojo zgodbo. Medved se je počohal po svojem kosmatem kožuhu, jo prezirljivo pogledal in rekel: »Tukaj ne moreš ostati. To je naš gozd! Najdi si svoj dom kje drugje!«

Miški ni preostalo nič drugega - s svojo culico se je spet odpravila naprej. V travi je našla nekaj kapljic rose. Popila jih je, legla in v hipu zaspala.

Medtem se je medved sladkal z robidami. Ko je posegal po najslajših, ga je nekaj zbodlo v šapo. Glasno je zabrundal, da sta takoj prihitela lisica in zajec. »Kaj se je zgodilo?« sta vprašala.

Pokazal jima je boleče mesto. Takoj sta ugotovila, da je v njegovi šapi trn.

»Joj, joj, kaj naj storim? Ne morem hoditi, ne morem jesti! Še spati ne bom mogel!« je tarnal.

Lisica in zajec sta poskusila izveči trn, a so bili njuni krempeljci preveliki. Nista mu mogla pomagati. Medveda je grabil obup. Tedaj pa se je lisica domislila: „Če bi bila miška tukaj! Ona ima čisto majcene krempeljce. Ona bi ti lahko pomagala!“

Medved se je razveselil pametnega nasveta. Naročil jima je, naj poiščeta miško.

Odšla sta in jo kmalu našla, spečo v travi. Prebudila sta jo in ji povedala kaj se je zgodilo. Miška je brez obotavljanja stekla za njima, da bi pomagala medvedu. Pogledala je njegovo šapo in zagledala trn. S svojimi drobcenimi in spretnimi krempeljci ga je hitro izvlekla. Medved si je glasno oddahnil.

Nato se je spomnil, kako grdo so zavrnili ubogo Miško, ko jih je prosila za pomoč. Postalo ga je sram. S povešeno glavo se ji je zahvalil. Povabil jo je, naj si uredi svoj domek v njihovem gozdu.

Miška si je našla dom v votlinici, čisto blizu robidovega grma. Od tedaj naprej medved tam zmeraj brezskrbno nabira robide. Vsakič kakšno prinese tudi miški, ki je postala njegova velika prijateljica.