Naslednja zgodba govori o največji avstralski ptici, ki pa ne more leteti. Imenuje se emu, ima drobna, čokata krila, a močne noge, ki ji omogočajo bliskovito hiter tek. Posebnost te orjaške ptice je, da oče sedi na zelenih jajcih, dokler se mladiči ne izležejo. Nato sam skrbi za potomce do sedem mesecev, dokler mladiči emuja ne odrastejo.

Med emuji, velikimi pticami, ki ne morejo leteti, je zavladal pravi hrup. Spet se je zgodilo nekaj neverjetno redkega: Emujev mladič se je skupaj s svojim bratom dvojčkom izlegel iz enega samega zelenega jajca. Emulian je tako imel 12 bratov in sester ter brata dvojčka.

Skoraj vsi rjavo-beli črtasti mladiči emujev so uspevali. Le Emulian je bil drugačen. Njegovi bratje in sestre so se izlegli z močnimi nogami in so v nekaj minutah lahko hodili. Emulian pa je iz jajca padel z zelo tankimi, špagetom podobnimi nogami, potem ko se je prej izlegel njegov brat dvojček.

Sprva je bil Emulian srečen in prav tako vesel kot njegovi bratje in sestre. Smejal se je z njimi, igrali so se skupaj in Emulian je bil navdušen, kadar koli je kateri od njih začel hoditi. Toda potem ko še več ur po rojstvu ni mogel hoditi, je postajal vedno bolj žalosten.

Bil je edini od vseh 13 emujevih mladičev in verjetno prvi emu sploh, ki ni mogel hoditi. Ampak emuji so se rodili, da hodijo! In tako je Emulian postal tako žalosten, da se skoraj ni več premaknil. In ker je pogosto samo ležal v gnezdu, so se njegovi bratje in sestre nehali igrati z njim. In potem je začel grenko jokati.

Očka Emu je bil zaposlen z iskanjem nekaj mladičev, ki so se skrili, ko je zaslišal smrkanje in jokanje. Iztegnil je vrat in odkril svojega mladiča, ki je ležal sam v gnezdu in jokal. Očka Emu se je počasi približal. Legel je poleg Emuliana v gnezdu, pritisnil svoje tanko perje k njemu in mu rekel:

»Lian! Vidim, da si žalosten. Je to zaradi tvojih nog?«

»… Ja, oče! Poglej moje špagetaste noge. Nikoli ne bom mogel hoditi kot drugi. Zelo mi je žal, da nisem postal takšen kot oni.«

»Videla sem tvoje noge, Lian. Zaradi njih si edinstven in samo s temi nogami si moj Emulian! Tako zelo te ljubim.«

»Ampak očka, kaj naj pa počnem s temi špageti? Lahko samo ležim naokoli in se ne premaknem!«

»Si čisto prepričan o tem, fant moj?«

Očka Emu je vstal, pomežiknil sinu in se vrnil k iskanju piščancev, ki so se skrivali. Emulian je premislil, globoko vdihnil in se odločil, da bo poskusil premikati noge.

In res so se premaknile. Bile so veliko bolj okretne in gibčne kot noge drugih emujev. Emulian je vstal in začel hoditi. Vendar ni hodil kot drugi emuji; imel je svoj edinstven način hoje. Spet se je lahko zasmejal in si mislil:

»Dobro je, da nisem postal kot drugi!«