Nikoli več ne bom prišel domov, je ves prezebel sam pri sebi godrnjal Tomi, mali plastični vlakec. Manci je namreč padel iz žepa njenega plaščka, ko so v naglici odhajali. Pošteno jih je zeblo. Prvi november na pokopališču niso bile mačje solze. Ledenelo je in tla so škripala pod zimskimi škornji. Tomi je obležal v skrajnem kotu, kjer so Dolinarjevi imeli svoj družinski grob. Bil je prepričan, da bo zimo preživel pod snegom. Manci bo Božiček prinesel nov vlakec, je pomislil in to ga je čisto potrlo. Tako rada se je igrala z njim, da ga je s seboj vzela celo na pokopališče.

Sredi tega razmišljanja pa je pred njega padla še ena igrača, ki je v gneči zapustila svojega malega lastnika: rdeča opica Vali. Kaj pa ta počne tu? si je Tomi ves osupel pomel oči. Kaj je zdaj to – pokopališče ali igrišče?Nazaj k Manci moram, zagotovo zdaj toči solze, ker me ni, ga je prešinilo.

Nekoliko se je premaknil in pri tem v nogo zadel Vali. Opica je naglo skočila pokonci in hudobno zavreščala:

»Kam pa kam, Tomi? Nikamor ne greš!«

Tomi se je skoraj sesul vase od strahu, ker je Vali slovela po svoji brezsrčnosti. Kaj naj storim? Kako naj premagam to tepko? Iskal je rešitev, a ni si mogel predstavljati, kako naj pride domov. Tedaj pa je zaslišal vlak. Železniška proga je v bližini, mu je poskočilo srce, in Dolinarjevi živijo čisto blizu postaje! Zdaj se je tudi že domislil, kako bo pretental Vali. Zbral je pogum in premeteno rekel:

»O, Vali, kako si se polepšala!«

Opica ga je ošvrknila s pogledom.

»Hotel si jo popihati in me pustiti samo. Ne bom te spustila, skupaj bova zmrznila!« se je razkoračila pred njim. A Tomi se ni pustil zmesti.

»Vali, kot da bi imela novo barvo, kateri prašek uporabljaš?«

Še ena pohvala ji je močno godila in je končno popustila.

»A se ti zdi?«

Tomi je ves čas čakal na trenutek njene šibkosti. Ko se je začela ogledovati in je za hip pozabila nanj, je švignil mimo nje s hitrostjo, ki jo je komaj zmogel. Vali je nato samo še zlobno vpila za njim:

»Saj ti ne bo uspelo, zguba! Zastonj se trudiš!«

Vtem je pripeljal do kamnite ograje, ki je obdajala pokopališče in se povzpel nanjo. Na pol poti do tirnic pa je zagledal deževnika. Kar čezenj bom zapeljal, itak je mrtev, se je opogumljal Tomi. A deževnik je bil še kako živ. Ko je zagledal Tomija, je v zrak zavihtel svoje kolobarje in dvignil prometni znak STOP.

»Ohoho!« je skoraj zapel. »Kam se ti tako mudi? Bo treba plačat!«

Tomiju seveda na misel ni prišlo, da bi navadnemu deževniku plačeval cestnino. Mirno je rekel:

»Ja, seveda! V zadnjem vagonu imam denarnico, a me lahko spustiš nekoliko mimo?«

Deževnik je bil tako naiven, da ni niti pomislil, da mu Tomi nastavlja past. Zato je rekel:

»Ja, zapelji in ustavi točno pri znaku STOP.«

Tomiju ni bilo treba dvakrat reči. S polno paro je zahrumel mimo presenečenega deževnika in ga pustil za sabo. Prebil se je do konca zidu, skočil v globino in mehko pristal v pomrznjeni travi. Do proge ni bilo daleč. Spretno je splezal na prvo tirnico in oddrobil proti mestu. Ko se je bližal železniški postaji, je že od daleč zagledal Mančino hišo. Samo še malo, si je prigovarjal, nato pa se bom ustavil pred vrati in počakal, da me kdo opazi.

Tako je tudi bilo. Mančin oče je pozno zvečer nesel smeti na ekološki otok in ko se je vračal, je v soju ulične svetilke opazil nekaj nenavadnega na levi strani predpražnika. Bil je Mančin mali plastični vlakec, za katerim je tako jokala. No, samo pred vrata je bilo treba pogledati!