Kresnica Cica je prava mestna lepotica. Preden se zvečer odpravi v mrak, se prej vselej uredi, naliči, vsa: od krilc do tipalk, od pričeske do lučke.

Bil je poletni večer, ko je kresnik Mik Cico povabil na ples. Kaplje dežja so umile zrak, da se je videlo daleč do gozda. Na nebu je sijalo zvezdnato plesišče. Škržati so uglaševali svoja glasbila, nad mestom so plavali mehki zvoki, ki so vabili v noč. Kresnica se je še naprej lišpala, da bi bila najlepša in najsvetlejša.

Že je slišala: oh, Cica, kako vzdihujejo druge kresnice in žužki. V oknu je občudovala svoje gladke in svetleče tipalke, zloščena krilca, lučko …

»Ojoj, moja lučka! Poškodovana je! Kaj bom zdaj?« se je nemočna, vsa v solzah, sesedla na tla. »Takšna vendar ne morem ven. Kaj naj storim?«

Tedaj je potrkalo na vrata. Bil je Mik.

»Dober večer, draga Cica. O, kako smo lepi! Le urno pojdiva, skoraj bo mrak, glej, kako trepeta zrak. Samo ti manjkaš na tem poletnem nebu!«

Cica pa v zadregi: »Oh, lep si in ves svetleč!« O lučki ni rekla nobene. Ni ga želela razočarati. Obula si je plesne čeveljce, Mik pa je začutil, da nekaj ni v redu. Pogladil si je svilena krilca in ji nastavil roko.

»Greva spotoma še v gozd do hroščev in mravelj?«

»Ne, kar naprej pojdiva, do Kresne promenade, tam je vse razsvetljeno …« je sredi misli umolknila Cica. Ni hotela, da bi v mraku opazil njeno oslabljeno lučko. Mik je le skomignil in sta odletela naprej.

Na Kresni promenadi so že bile zbrane mestne frajle. Glasno so brenčale druga čez drugo o najpomembnejših rečeh.

Prva je vedela vse: »Včeraj so v središču mesta odprli novo trgovino z matičnim mlečkom za vitalnost in mladostni videz.«

Druga je vedela še več od nje: »Pomisli, Violeta se liči z novimi melisinimi ličili.«

Tretja je vedela več od obeh: »Slišim, da je Marjetica na svojih krilcih preizkusila prah regratovega cveta. Čuuudežno, vam pravim!«

Četrta je vpila čez vse: »Kaj niso krasni ti žužki s klobuki?«

Cica in Mik sta jim kimala in se čudila. Glasba je postajala vse glasnejša, ritem vse hitrejši in glas mladega škržata vse lepši. Mik je pomežiknil, Cica je sramežljivo prikimala in že sta plesala.

Godci so igrali brez predaha. Vsi so gledali Cico in Mika, kako sta blestela, kako sta se nad tlemi vrtela. Cica je naskrivaj pogledovala svoje prijateljice. Glasno so se pogovarjale in hihitale. V trenutku se je spomnila: Moja poškodovana lučka! in stekla z odra. Za njo pa kresnica Neli, ki vzklika: »Cica, bravo, prekrasno! Te tvoje bleščice! Le kje sta se naučila tako dobro plesati?« In vse so navdušeno prikimavale.

Cica se je ustavila in grenko pomislila: Kakšne hudobe, kako se pretvarjajo! Domov grem! in odletela pod nebo.

Mik pa za njo: »Cica, počakaj vendar, saj še nisva odplesala do konca, kam hitiš?« Cica ni mogla zadržati solz. »Zakaj se norčujete iz mene?«

»Ne razumem. Saj vendar vsa žariš!« se je čudil Mik.

»Nočem tolažbe. O, moja lučka …«

Kresnik jo je prijel za roko in jo odpeljal do bližnje luže.

»Poglej, Cica, poglej se v vodni gladini!«

Cica je videla, da je njena lučka veličastnejša kot kdaj koli prej. Obrisala je solze in povabila Mika visoko v zvezdno nebo. Plesala sta objeta, v siju ljubezni. Šele jutranja zarja ju je spomnila, da je napočil čas za spanje.

Kresnica Cica je bila utrujena, a zadovoljna, da se je prepustila godbi škržatov in najlepšemu kresniku v mestu. Pred spanjem pa se je le še enkrat ozrla v svoj odsev v oknu. »Ah, jaz trapa, okno je počeno …« se je nasmehnila in sladko zaspala.