Varja se je odločila, da bo v prostem času igrala badminton. Zato bi morala hitro po pouku priti do športnega igrišča na drugi strani mesta.

Spomnila se je na bratranca Gala. On je osnovno šolo že končal in je bil ravno prav star, da je že lahko opravil šoferski izpit. Zdaj se mu je mahoma v življenju pojavilo kup opravkov, ki jih nikakor ne bi mogel dobro in pravočasno opraviti, če se tja ne bi odpravil z avtom. Svojega avta seveda ni imel. Pač pa je imel babico, ki je imela avto. In babica je razumela, da imajo takile fantje mnogo zelo nujnih opravkov. Gal ji je tudi razložil, da če se avtomobilov ne uporablja, zelo hitro zarjavijo.

In zdaj je zazvonil Galov telefon in na ekrančku je pisalo: Varja.

»Čau,« je zažgolela sestrična. »Ob sredah imam badminton. Ti imaš pa avto. A bi me vozil do igrišča?«
Starejši bratranci nimajo časa, da bi mislili na mlajše sestrične. Imajo pa dovolj časa za pripombe.

»Spet ta badminton,« je zamrmral Gal. »A ne moreš lepo v šoli igrati rokometa?«
»Saj ga,« je zasitnarila Varja. »Pa bi rada še badminton.«
»Že spet ta badminton,« je spet zamrmral Gal. »Naj ti bo.«
Ko sta pripeljala do igrišča, je Galu v oči takoj padla prikupna rjavolaska.
»Oho?« se je začudil. »a je tistole tvoja sošolka?«
»Ne,« je odkimala Varja. »To je moja trenerka Metka. Hodi že v gimnazijo.«
»Hm,« je rekel Gal.« A lahko malo gledam? Zanima me, kako igraš.«

Sedel je na klopco ob igrišču. Videti je bilo, da resno preučuje trenerko Metko. Najbrž ga je skrbelo, če je sestrična Varja v res dobrih rokah. Starejši bratranci morajo le paziti, kaj se godi njihovim mlajšim sestričnam.

Ko je bilo treninga konec, je Gal stopil do trenerke Metke in se zelo strokovno zanimal, če je vse v redu, če Varja pravilno drži lopar, če je gibanje hrbtenice v skladu z mišicami in če Varja potrebuje še kaj opreme. Povedal je, da bo on skrbel, da bo Varja vedno pravočasno na igrišču.

»S svojim avtom jo bom redno vozil,« je povedal in postal utelešena zanesljivost.
»O, a avto imaš?« je vprašala trenerka Metka in postala utelešena prikupna radovednost.
»Ja,« je važno prikimal Gal. »Če bi slučajno kdaj potrebovala prevoz, hm, lahko jaz…«
Ustrežljivo je umolknil.
»Gal, pojdiva že. Domov moram,« je zacepetala Varja.

Med vožnjo je dodala:
»Naslednji teden ti ni treba priti. Me bo lahko peljala mamica. Ti imaš itak kup drugih stvari. Potem bom pa spet prosila tebe.«
Gal je čvrsto stisnil volan.
»Poslušaj,« je resno rekel, »pri treningu je pomemben red. Če sem rekel, da te bom vozil, te bom vozil. Mamica ima drugo delo.«
»No, prav,« je prikimala Varja.

Naslednjega dne je Gal telefoniral, da v sredo pride po Varjo, da bosta šla na trening. Klical jo je vsak večer do torka, ko je spet skrbno sporočil:
»Jutri te pridem iskat za badminton. Pripravi vse potrebno.«
»Že spet ta badminton,« se je razburila Varja. »Ves čas govoriš samo o tem.«
»Treba je vztrajati,« je pojasnil Gal. »Mogoče se bom malo pogovoril s trenerko Metko.«
»A o badmintonu?« je vprašala Varja.
Včasih mlajše sestrične brez posebnega treninga sumijo, kaj roji po glavah starejših bratrancev.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let