V hiši na robu mesta je živel deček Jan. Ko sta bila očka in mamica v službi, je zanj skrbela babica. Popoldneve je preživljal na bližnjem igrišču, kjer se je igral z otroki iz sosednjih hiš. Rad se je smejal, poslušal zgodbe in opazoval svet okoli sebe.

Nekega poletnega večera, ko mu je očka prebral pravljico, je Jan mirno zaspal v svoji postelji. Sredi noči mu je postalo zelo vroče. Odejo je zbrcal v vogal postelje. Naslednji hip pa je nad njim zapihal ledeno mrzel veter. Jana je zazeblo. Prebudil se je. Odprl je oči. Zagledal je čudno žensko, oblečeno v dolgo sivo haljo.

»Jaz sem Bolezen,« se je zarežala in stopila do postelje. V Jana je pihnila mrzlo, smrdljivo sapo. Smrad se je razširil po vseh kotih sobe. Postalo je še hladneje. Jan je zagrabil odejo, da bi se pokril in skril. Toda odeja je postala trda od mraza. Nekaj časa se je tresel pod odejo, nato pa se je ojunačil in pokukal izpod nje. V sobi ni bilo nikogar več. Bilo je toplo, smrad je izginil. Trudil se je poklicati mamico, a se mu je iz grla izvil le prestrašen krik, podoben joku. V sobo je prihitela je mamica. Jan se je tresel, njegovo čelo je bilo vroče. Želel je mami povedati o ženski, a so mu iz grla prišli le čudni zvoki. Mamica ga ni razumela. Njegovo telo se je še vedno treslo. Odpeljali so ga v bolnišnico. Z različnimi napravami so mu pregledali vse organe, mu slikali glavo. Vsi izvidi so pokazali, da je zdrav, a njegovo telo se je še kar treslo. Dobil je zdravila, ki so omilila tresenje. Kmalu pa je začel obiskovati tudi logopedinjo, ki mu je pomagala pri govoru.

Kljub drugačnosti, je ostal radoveden in vedoželjen. Z mamico in očkom so hodili na izlete, v naravo, obiskovali so tuje dežele. Babici je pripovedoval o svojih doživetjih. Skupaj sta brskala po knjigah, da bi o kraju, kjer je bil, vedela še več. Ona mu je brala, Jan pa je zbrano poslušal in jo spraševal. Potrpežljivo ga je poslušala. Če ni razumela njegovih besed, ga je prosila, naj ponovi. Jan ji je zaupal svoje misli in sanje.

Ko je začel hoditi v šolo, so ga otroci čudno gledali. Nihče jim ni povedal, kako naj se do njega obnašajo. Njegovo tresočo telo in nerazumljive besede so jim bile smešne, zato so se mu smejali in se norčevali. Ni se prepiral z njimi in ni pokazal žalosti in jeze. Pozorno je poslušal učiteljico. Ob spraševanju je vedel vse odgovore, a učiteljica njegovih besed ni vedno razumela.

Nekega dne, ko je učiteljica zopet gledala Janove nakracane črke in jih ni uspela prebrati, mu je očitala: »Lahko bi se bolj potrudil.« Jezno je odkorakala proti tabli, sošolec pa je Janu pokazal osle. To je bilo zanj preveč. Vstal je, podrl stol in zbežal iz razreda. Tekel je, tekel ven iz te sovražne šole in prisopihal v park. Sesedel se je na trato. Na klopci je zagledal moža z majhno napravo v rokah. Možak ga je opazil in povabil naj prisede. Jan je z odprtimi usti gledal, kako so na zaslonu nastajale črke. »Čarovnija,« je zašepetal.

Mož ga je pogledal in se je nasmehnil. Položil je zapisovalnik na njegova kolena. Njegove roke so se tresle, a črke na zaslonu so bile pravilne kot v knjigah. Srce mu je poskočilo.

Zvezke je zamenjal za zapisovalnik. Besede, ki jih ni uspel izreči, je zapisal. Sošolci se niso več norčevali. Ponosni so bili nanj. Zgodbe, ki jih je pisal, so bile tako posebne, da so jih prebirali tudi tisti, ki zgodb niso marali.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let