Kot vsak dan okrog pol sedme zvečer sta se dobre štiri leta stara dvojčka pripravljala na spanje.

Skodelico toplega mleka sta že popila, čakala ju je kopalnica.

Pred kopanjem sta zgornje dele oblačil odložila v otroški sobi. Starši so zahtevali, da jih odlagata na stol ob vznožju postelje. Petrov stol je bil zelen, Pavlov pa moder, zato s stoloma običajno ni bilo težav. Težava pa je nastala, kadar je perilo frčalo na vse strani in je le kakšen kos zares pristal tam, kjer bi moral.

»Ne meči srajce na mojo stran,« se je pritožil Pavel. Kot da mu ne bi rekel ničesar, je Peter še naprej streljal svoje perilo na modri stol, kamor so zdaj pristale tudi njegove hlače.

»Mamici bom povedal,« mu je zažugal brat, vendar ni naredil ničesar, ki bi kazalo, da bo grožnjo uresničil.

»Cmera,« je izzivalno pribil Peter. Zanj je bila s tem zadeva s perilom zaključena. Dobro je namreč vedel, da se bo Pavel vdal, saj ga je poznal bolje od lastnega žepa. V žepu se je tu in tam znašlo kaj nenavadnega, Pavel pa je bil predvidljiv.

»Nisem cmera, da veš,« je prišlo iz Pavlovih ust, a kot bi prihajalo od nekje daleč. Zavzdihnil je, odložil perilo na svoj stol, pobral še Petrovo srajčko in hlače ter ju brez besed odnesel na zeleni stol. Kot že tolikokrat. Peter se je muzal, češ, saj sem vedel.

Bosa in oblečena le v spodnje perilo sta se brata zakadila v kopalnico, kjer ju je že čakala mamica. Ves prostor je dišal po evkaliptusu. Voda je v curkih tekla v banjo in se penila. Puhasti beli mehurji, podobni stepeni smetani, so se nabirali na ovalnih robovih, za curkom pa so se stolpičasto dvigovali in se znova sesedali v vodo. Obljubljal se je vodni užitek.

Ko sta spodnje perilo odvrgla v košaro, ju je mamica drugega za drugim dvignila in posedla vsakega na svojo stran banje – Petr na levo, Pavla na desno. Nikoli se ni zmotila, katera stran komu pripada, če pa se slučajno bi, bi sinova v hipu poskrbela, da bi bila pomota odpravljena.

V banji so se namakali kopalni pripomočki: dve plavajoči rački, plastični medvedek in zmajček ter dve mali plastični kanglici. Brž sta planila po njih. Prepira tudi danes ne bo – vsak ima svojo račko in kanglico, medvedek je Pavlov, zmajček pa Petrov. Vse je, kot mora biti.

Le penice so nepredvidljive: enkrat jih je več na levi, drugič na desni strani banje. Peter jih je hitel loviti in jih je odlagal na zmajčka, a so se sproti razblinjale. Tudi zato, ker ju je mamica že začela militi. Da milo požira penice, sta vedela.

»Še meni pusti pene,« je rekel Pavel in se stegnil proti bratovi strani. V tistem ga je spodneslo. Voda je glasno pljusknila in še preden se je zavedel, ga je potunkalo po dolžini in širini.

Petra je nenaden sunek vode na drugi strani banje zazibal in nevarno vzdignil. Mamica je bila v trenutku mokra, a je to ni ustavilo – spolzkega Pavla je hitro zgrabila za roko in ga odločno potegnila iz vode. Peter je na svoji strani banje trdo pristal, a je obstal sede.

Pavel je bled in prestrašen hlastal za zrakom. Peter se je zasmejal – najprej enkrat, potem še enkrat, nato pa ni mogel več nehati. Njegov smeh je Pavla bolel bolj kot padec. Lahko bi utonil, njegov brat pa se zabava! Pogled se mu je stemnil, a ni rekel ničesar.

»Dovolj za danes,« je rekla mamica. Preden bi kdo od bratov utegnil protestirati, se je voda na mestu, kjer jo je prej zadrževal čep, že zavrtinčila v odtok, za seboj pa odnašala zadnje preživele penice. Peter je eno ulovil na prst in mehurček pomolil Pavlu: »Na, zate,« je rekel in ga z njim pobožal po roki. Pavel roke ni umaknil.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let