»Danes vam predstavljamo enega izmed nas, ki se je odločil kot akolit služiti naši župniji in tudi drugod.« – Tako je Jozija Uranka predstavil domači župnik v Galiciji Louis Agim. Za Jozija Uranka se je začela služba akolita v nedeljo, 7. junija, v fari, kjer imajo laiki posebno mesto. Z njim ob oltarju sta stali tudi pred nedavnim pooblaščeni stalni bralki Marija Perne in Uši Urank. Posebnost te trojice je, da je dvojezična. Župnik je akolitu še zaželel, da »bo pred oltarjem zgled v veri« in še: »Dragi Jozi, tvoja služba se začne«.

Pri bogoslužju so poleg akolita sodelovale še različne druge službe, kot so mežnarji, organistka, stalni lektorici, farani pa so prinesli pred oltar darove – hostije, vino, kruh in grozdje. Tudi pri priprošnjah so se zbrani spomnili Jozija Uranka. V njih so prosili, da ga bo v službi spremljalo veselje ter da bo imel budno oko za skrbi in potrebe ljudi. Spregovoril je tudi podpredsednik župnijskega sveta Werner Mochorko. Poudaril je, da je Jozi od otroštva povezan s Cerkvijo. Podčrtal je njegovo umirjenost, ki jo izžareva pred oltarjem. »Čuti se, da je služba akolita njegova poklicanost.« Citiral je tudi škofa Jožeta Marketza, ki je pri pooblastitvi poudaril: »Služba akolitov pri oltarju ne pomeni, da ne potrebujemo več duhovnikov, temveč da ljudje iz ljudstva ne dovolijo, da pri oltarju ne bi stal nihče več.«

Zakaj ste se odločili postati akolit. Kdaj je bilo tako daleč, da ste si rekli, to je moja pot?

Jozi Urank: Ministriral sem že kot otrok. Naneslo pa je, da sem, odkar sem v pokoju, začel ministrirati med tednom, ko nobenega drugega ministranta ni bilo. Potem je nenadoma izpadel naš mežnar Flori Juch, sem pa še mežnar postal, in potem sem začutil, da je ta služba pri oltarju nekaj zame. Naredil sem izobrazbo za mežnarja in potem me je začelo zanimati tudi, kar je škofija ponujala, da bi postal akolit. In sem se odločil, da napravim izobrazbo za akolita. Imam enostavno dober občutek, ker lahko služim Bogu in fari ob oltarju.

Kakšen je vaš odnos do Cerkve in vere?

Jozi Urank: Cerkev je zame zelo pomembna, ker me v težkih časih podpira in me spremlja tudi v mojem veselju, ki ga imam z družino, z dobrimi prijatelji in ljudmi okrog sebe. Da v cerkvi skupaj molimo in praznujemo, to mi veliko pomeni. Da, vera je bila vedno del mojega življenja. Že od mladih let sem sodeloval pri Katoliški mladini. Vse svoje življenje je povezano z vero. Vera enostavno bogati moje življenje.

Kako vam je šlo danes, ko ste prvič kot pooblaščeni akolit v domači cerkvi stopili za oltarjem pred ljudi svoje fare?

Jozej Urank: Seveda si, ker so tu mnogi znanci in domačini, nekoliko bolj nervozen. Vendar to je hitro minilo, ker sem začutil iskreno skupno praznovanje in sodelovanje celotne fare. Nisem nič posebnega, ker sem akolit, sem prav tako del farank in faranov. Skupno praznovanje ob sodelovanju faranov to je posebno doživetje. To poveže.

Poznamo vas kot kmeta, ki je močno povezan z domačo zemljo in z motorno žago v gozdu. Kako se dopolnjujeta delo na kmetiji in delo v Cerkvi?

Jozi Urank: To zaradi kmetije je lahko povedano. Kmetijo sem že predal, jaz samo še pomagam. Trenutno delam zelo veliko v fari, ker sem pristojen tudi za finance. Je pa tako: če je doma več dela, delam doma, če dežuje, pa več v fari. Biti pri delu doma povezan z zemljo in v cerkvi imeti stik do Boga, to zelo dobro gre skupaj, ker zame drugo brez drugega ne gre. Delo na kmetiji je bolj telesno, v Cerkvi pa delam bolj za mojo dušo. Če grem po maši domov, se enostavno dobro počutim, ker vem, da je Bog z menoj.

Pa še nekaj: pred nekaj tedni šele je bila vaša žena Uši pooblaščena za stalno lektorico, vi ste pred kratkim postali akolit. Kakšno vlogo to sedaj igra pri vama doma?

Jozi Urank: Pravzaprav se ni veliko kaj spremenilo. Oba sva z vero tesno povezana. Razlika pa je v tem, da imava sedaj več dela in s pooblastitvijo sva prevzela tudi več odgovornosti, ki se je dobro zavedava.

Galicija je župnija, ki nima le treh laikov, ki so pooblaščeni, dve stalni lektorici in enega akolita, temveč so vsi tudi dvojezični. Kaj to pomeni za faro imeti take pooblaščene laike?

Jozi Urank: Za nas je pomembno, da ima slovenska beseda, ki je nekaterim prav tako pomembna kot vera, svojo veljavo in da gledamo nanjo z vso pozornostjo in ji damo svoje mesto. Do danes mi nihče ni rekel žal besede glede moje skrbi za slovenščino. Je pa tudi zelo dobro, da smo trije pooblaščeni za različne službe. V Mariji Perne pa imamo ob tem še teologinjo, ki mojim idejam da pravi liturgični okvir. Tudi to je pomembno, da se ljudje pri svetih mašah in bogoslužjih počutijo doma.

Kaj vas v zvezi s Cerkvijo veseli in kaj skrbi?

Jozi Urank: Vesel sem, da je v gališki fari takole: če ljudi vprašaš, da pomagajo, to radi storijo. Zelo redko kdo reče ne. Skrbi me, ker bo v prihodnje vedno manj župnikov. Mi se pripravljamo na to, da ne bomo imeli več stalnega župnika. Zato smo se izobrazili, da bo fara živela v prihodnje tudi, če kdaj župnika ne bi bilo. Seveda pa spadamo med srečne fare, ki še imajo župnika. Mi mu samo asistiramo, mu pomagamo. Ampak mi vemo, da se lahko zgodi, da ga ne bomo več imeli in smo že zdaj tudi na to pripravljeni.