Vodstvo treh Mohorjevih družb iz Celja, Celovca in Gorice se je 22. junija srečalo v Celju. Tokrat je bilo vsakoletno srečanje pod posebnim pogledom: 27. julija bo minilo natanko 175 let od ustanovitve prve slovenske založbe, ki pomeni tudi začetek organiziranega slovenskega založništva. Ob tej priložnosti so opozorili na pomen slovenske knjige in neprecenljivo vlogo najstarejše slovenske založbe Mohorjeve družbe, ki danes zaradi zgodovinskih okoliščin deluje v treh različnih državah, Sloveniji, Avstriji in Italiji, a v pomembnem povezovanju enotnega slovenskega prostora.

V 35. letu slovenske države slovenski narod obeležuje 175 let delovanja prve slovenske založbe. Ni prav veliko organizacij, ki bi se ponašale s tako dolgo zgodovino neprekinjenega delovanja. To pa hkrati toliko močneje priča o odnosu Slovencev do svojega jezika, kulture, pisane besede, ustvarjalnosti in slovenske omike. Po zaslugi ustanoviteljev Antona Martina Slomška, Antona Janežiča in Andreja Einspielerja ter njihovih somišljenikov so prav mohorske knjige postale tisti element, ki je povezoval Slovence celotnega etničnega prostora že skoraj poldrugo stoletje pred tem, ko smo lahko začeli naglas razmišljati o slovenski državi. Mohorjeva družba je bila v Celovcu formalno ustanovljena s podpisom razglasa 27. julija 1851. Po koncu prve svetovne vojne se je Mohorjeva leta 1919 morala umakniti iz Celovca. Za osem let je zatočišče z vso založniško in tiskarsko dejavnostjo našla na Prevaljah, leta 1927 pa se je preselila v Celje, kjer domuje že 99 let, in nobeno leto od ustanovitve do danes, niti med vojnama, izdajanje knjig ni usahnilo.

Ko knjige zaradi političnih sprememb niso mogle do ljudi onstran novih državnih meja, je bila leta 1924 tudi v Gorici ustanovljena Goriška Mohorjeva družba. Ta najmlajša mohorska sestra se je rodila v času preganjanja slovenskega jezika in s tem naroda na Goriškem in Tržaškem s posebnim poslanstvom: ohranjati slovenstvo na tem obmejnem
prostoru ne le živo, ampak tudi dejavno kot eden od sestavnih delov treh narodnosti, slovenske, furlanske in italijanske. Z izdajanjem knjig slovenskih in italijanskih avtorjev tudi v italijanskem jeziku gradi enotnejši in strpnejši duhovni in kulturni prostor z edinstvenim poslanstvom povezovanja in približevanja narodov v iskanju skupnega dialoga preko različnih jezikov.

V letu 1940 je nacistična oblast v Celovcu prepovedala Mohorjevo družbo in ji odvzela vse nepremičnine. Leta 1947 so celovško Mohorjevo ponovno ustanovili in odvzete nepremičnine so ji bile vrnjene. Mohorjeva družba v Celovcu je najstarejša samostojna ustanova med Slovenci na Koroškem, ki si prizadeva za kulturni, izobraževalni in narodni razvoj slovenske skupnosti in za širjenje slovenskega jezika. Danes založniška dejavnost v slovenskem in nemškem jeziku predstavlja manjši del poslanstva Mohorjeve v Celovcu, saj kot najpomembnejše središče slovenskega kulturnega življenja na Koroškem odločilno prispeva k ohranjanju slovenske identitete, kulture in zgodovinskega spomina med koroškimi Slovenci v Avstriji. Posebno pozornost poleg spodbujanja bralne kulture namenja predvsem vzgoji in izobraževanju mladih v dvojezičnem okolju – dejavnosti dvojezičnih jasli, vrtca, ljudske šole in dijaškega doma, ob tem pa še lastne tiskarne in številnih družbeno pomembnih projektov, z vsem tem pa je tudi eden večjih zaposlovalcev na avstrijskem Koroškem, kjer sta znanje slovenskega jezika in dvojezičnost pomembna prednost.

Celjska Mohorjeva družba tudi danes z ok. 70 izdanimi naslovi letno sodi med večje klasične slovenske založbe s širokim repertoarjem humanistike in leposlovja za vse generacije. Vse od izida Slovenske kolede za leto 1859 še danes izdaja vsakoletni znameniti Mohorjev koledar in nadaljuje edinstveno tradicijo Redne zbirke. Tako imenovana Mohorjeva zlata doba v času urednikovanja Frana Saleškega Finžgarja je dala pogum založniškim podvigom vse do današnjih dni. Poslanstvo prve slovenske založbe tako ostaja profesionalno založništvo: z močjo tiskane knjige skrbeti za ohranjanje in razvoj lepega slovenskega jezika in kulturnega ter duhovnega izročila, zasidranega v koreninah slovenstva in spoštovanju tradicije.

Tri vprašanja ravnatelju Mohorjeve družbe v Celovcu

Tri Mohorjeve hiše v treh sosednjih državah. Ali se vam zdi, da znajo te tri hiše koristiti potencial, ki se tu ponuja?

Karl Hren: Te tri hiše imajo skupne korenine, a so se le precej različno razvijale. Mohorjevi družbi v Celju in Gorici sta izključno založbi. Mohorjeva družba Celovec ima tudi zložbo, poleg tega pa še tiskarno, knjigarno, ima pa tudi obširen izobraževalni sektor, tega pri ostalih dveh nimajo. Zato je seveda najmočnejše sodelovanje na področju založbe, ker ta je skupna vsem trem Mohorjevim družbam. Zato vedno spet pripravimo skupne knjižne projekte in imamo tudi redne stike.

Imate kakšno vizijo, kaj bi se dalo v prihodnje skupaj spodbuditi in razviti v tem evropskem alpsko-jadranskem prostoru?

Karl Hren: Najboljša priložnost so prav gotovo evropski projekti. Tu imaš neko financiranje in potrebuješ solidnega partnerja na oni strani meje. Še posebej je to relevantno, da naredimo nekaj skupnega s Celjsko Mohorjevo založbo, k je le ena večja založba v Sloveniji To je ena tak konkretna možnost. Z Goriško pa sodelujemo predvsem z vzpostavljanjem kontaktov in podobno. Zelo pomembno je, da imamo neko strukturo s katero lahko sodelujemo, treba pa je poudariti, da imamo na italijanski strani številne druge strukture s katerimi tudi redno sodelujemo iz vrst slovenske manjšine kot je to Svet slovenskih organizacij in drugi, ki nas bodo konec septembra obiskali v Celovcu. Vse te povezave skušamo okrepiti med Celovcem in Gorico.

Kaj potrebujejo Slovenci v teh državah najbolj in kaj bi imelo tudi največjo korist za ohranjanje njih jezikovne moči?

Karl Hren: Mislim, da je situacija Slovencev v teh treh državah zelo različna. Nekoliko podobna je seveda v Italiji in Avstriji, kjer je slovenščina manjšinski jezik. Tukaj gre za klasično ohranjevanje manjšinske identitete, posredovanje jezika in pa tudi vzpostavljanje skupne zavesti in podobno. V Republiki Sloveniji pa tega momenta ni, da bi šlo za bojazen, da bi izginil sam jezik ampak Slovencem v Sloveniji bi želel nekoliko več sproščenosti, kadar gre za te ideološke razprtije, nekoliko več objektivnosti glede polpretekle zgodovine in da bi tudi čim prej našli neko vzajemno pot, ki bi potem tudi pozitivno izžarevala med narodni skupnosti v obeh zamejstvih.