Na zadnjo nedeljo v maju so vsako leto pri Gospe Sveti slovenske šmarnice. Tudi letos, 31. maja 2026, bo med verniki sedela Marija Šlemic iz Kaple ob Dravi. Že več ko 50 let prihaja tja. Prej skupaj z možem Matevžem, danes s hčerkami. »Pri šmarnicah v Gospe Sveti sem vsako leto,« prvi. V njenem milem glasu je mogoče čutiti zvestobo. Zvestobo do vere, slovenske besede in Marije, matere Božje.

Vera je v življenju Marije Šlemic nekaj povsem vsakdanjega. »Vera mi pomeni zelo veliko. Brez vere bi bila kot žival.« Njena povezanost s sveto Marijo je globoka in osebna. »Ker se jaz tudi imenujem Marija. Kličem mati Božjo na pomoč, se mi zdi, da mi zmeraj pomaga.« Tudi nad posteljo visi Marijina slika, po hiši pa so razporejene in obešene več, tudi križe, slike svetnic in svetnikov ter številni angelčki. »Angelčke imam rada, spremljajo me po vseh potih.« Marija Šlemic vsak večer moli. Pred spanjem potrka na steno za pokojnega moža. »Potem pa požebram za vse rajne naše družine in za moža. Potem rečem: Šocej, sedaj pa fajn spančiva«.

Ko človek pride na dom Marije Šlemic, hitro opazi, da tu kdo živi oseba z občutkom za lepoto in spomin. Hiša je moderna kmečka domačija, zgrajena po njenih načrtih. »Arhitektka sem bila jaz,« pravi, ko hodi skozi sobe. Rada ima stare stvari, umetnine in vse, kar ima svojo zgodbo. V dnevni sobi stoji stara klop iz domače hiše v Podsinji vasi, kjer je odraščala Marija Šlemic. Tam visi tudi procesijski križ. Na steni so slike, kipi in Marijine podobe. Posebej rada ima star »sklednjak«, kakršnega so nekoč imeli na kmetijah. »To vse obvarujem. Stare stvari in lepe stvari imam zelo rada.«

Ko Marija Šlemic stopi iz spalnice na balkon, se pred njo odpre pogled na vrt, cvetje in naravo. Rada opazuje jutranjo zarjo in zvečer luno in zvezde. »A je kaj lepšega? Če imaš vero, da to vse gleda na mene, da vse to že lahko uživam.« Njene besede zvenijo poetično, kot nekaj, kar je z leti dozorelo iz vsakdanjega življenja.

Marija Šlemic je stara 86 let. Živi sama na veliki domačiji v Kapli ob Dravi. Kmetija še vedno živi. Vnuk obdeluje zemljo, skrbi za žvali. Ona pa še zmeraj pomaga. »Oddala in predala še nisem.« Njeni dnevi so še vedno polni dela. Ima kure, krave, vrt, dve mački. Po dvorišču se pogosto smuka tudi kužek Mali, ki je od vnukinje in ga Marija Šlemic rada boža. Še vedno sama vozi avto. Sama gre po opravkih, na pošto, v trgovino, celo avto si še sama opere. »Vse moraš uštimat. Vse na mene leti. Tako je.« Ko sta se z možem Matevžem poročila, sta obe domačiji povezala in na praznem polju začela graditi nov dom. »Tedaj tukaj nič ni bilo,« se spominja. Življenje ni bilo lahko. Vode ni bilo v hiši, perilo je prala pri potoku. »Takrat nisem čutila, da bi to bilo hudo. Sedaj šele misliš, kako je pa to vse šlo.«

Že kot otrok je pela pri šentjanških mladincih. Tudi moža je spoznala pri zboru. Glasba jo spremlja torej že vse življenje. Posebej rada ima Marijine pesmi. Mož Matevž je bil pevec in skupaj sta pela ter romala. Bila sta na Višarjah, na Brezjah in na mnogih Božjih poteh. »Matevž je bil dober mož,« pravi tiho. Poročena sta bila 55 let. Pred osmimi leti je umrl.

Ko govori o možu, pogosto citira pesmi. Kar naenkrat med pogovorom zazveni verz Franceta Prešerna: »Ali te je bilo treba ali ne, vem da iz srca ljubim jaz te!« Njena mama je znala na pamet celega Prešerna, litanije in molitve. »To sem se učila tudi od mame.« Tudi sama zelo rada bere. Še danes redno bere oba slovenska časopisa. »Vse preberem.«

Pomemben del njenega življenja so slovenske šmarnice pri Gospe Sveti. »Šmarnice grejo tako k srcu.« Veseli jo, da je cerkev vsako leto polna. Rada posluša zbore in srečuje ljudi, ki jih pozna že desetletja. »Vse vsaj na videz poznaš in se veseliš, ko jih spet srečaš.« Letos jo bo spremljala hčerka Anja, včasih pride Mirjam. Vse tri hčerke, Mirjam, Isolde in Anja, jo podpirajo pri tem, da še vedno hodi na romanja in ohranja svojo življenjsko moč.

V njenem pripovedovanju se dotaknemo tudi težjih strani življenja. Kot slovenska družina so v Kapli ob Dravi nekoč občutili veliko pritiska. Hčerke so obiskovale Slovensko gimnazijo in zaradi tega niso bile vedno sprejete. »Zelo so trpele,« reče odkrito. Danes vidi spremembo. »Danes so vse dobre prijateljice.«

Ko jo človek vpraša, na kaj je najbolj ponosna, odgovori skoraj presenetljivo: »Ponosna nisem na nič.« Nato pa dodaja, da je vesela svojih treh zdravih hčera, vnukov in pravnukov. »In tako gre življenje naprej.« Ko govori o prihodnosti, si želi predvsem eno: »Če bi tako ostalo. Dokler bo šlo, bom hodila k slovenskim šmarnicam h Gospe Sveti.« In če nekoč ne bo več mogla tja, bo doma poslušala Marijine pesmi.

»Nedelja pa je Božji dan,« še dodaja. »V soboto zvečer smo vse pospravljali in se veselili nedeljskega jutra.« V teh besedah ostaja nekaj starega reda, kot življenjska drža. Verjetno bo Marija Šlemic tudi letos sedela med verniki pri Gospe Sveti. Mirna, zbrana in hvaležna. Ena tistih žena, ki tiho nosijo vero skozi desetletja in jo s svojim življenjem ohranjajo živo. »Sama hodim po moji Božji poti,« pravi in se posveti spet številnim cvetočim rožam na vrtu.