Organisation / Organizacija

Nedelja

Vse, kar uspe, je višek

Maria Ferm je ženska z dobrim materinskim srcem in dobrimi, marljivimi rokami, poseben dragulj v cerkveni skupnosti. S temi besedami opisuje prijateljica Gabi današnjo osebo v žarišču iz Št. Jakoba v Rožu.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Maria Ferm (Nedelja)

40 let Maria Ferm sodeluje v župnijskem svetu v Št. Jakobu v Rožu. Pred nekaj tedni se je odločila, da po 35-ih letih na čelu ženske skupine v Št. Jakobu odda vodstvo, da lahko delajo mlade ženske, kakor se jim ljubi. »Ne bom več prevzela odgovornosti, pomagala bom pa vedno, če me bodo potrebovale,« poudarja vedno nasmejana mati treh odraslih sinov. 35 let vodenja ženske skupine je dovolj, pravi in dodaja: »Moja skupina je že postala starejša in tudi ne more več vsaka. Zato sem rekla, da bi prevzeli to mlade. Imajo druge ideje, drug dostop do vsega. Vsa leta smo zelo dobro in lepo sodelovale .«

V fari je Maria Ferm začela sodelovati kot mlada ženska, s 30-imi leti. Pripoveduje, da se je vse začelo s pecivom. »Začela sem brati berila in tako sem prišla v župnijski svet. Sprva sem se branila, ampak sem vesela, da sem to prevzela in sodelovala pri različnih krožkih, prevzela žensko skupino. Najmanj osem žensk se nas je redno srečavalo in marsikaj lepega smo ustvarjale.«

Lepih doživetji je bilo mnogo. Z veseljem in ponosom pripoveduje, kaj je z ženami vse ustvarjala. Predvsem ročno so veliko delale: s steklom, s svilo, risale so ikone, zajemale papir. Vedno znova je z marljivimi rokami postalo kaj novega. Vse to so prodajale ob farnih praznikih in tako zbirali spet denar za delo v fari. »Dostikrat smo za farni praznik pripravljale že ob šestih zjutraj zrezke in dopoldne rezale krompir za solato,« se Maria Ferm rada spominja preteklih desetletij.

Spremenilo se je veliko v teku let, izboljšalo tudi marsikaj. »Prej je bilo v Cerkvi vse bolj strogo, v teh desetletjih se je vse malo zrahljalo. Pri nas v Št. Jakobu je to tudi zasluga našega župnika. Dal nam je tako rekoč prosto roko, da lahko delamo, kakor želimo. Župnik se je zanesel na nas žene in nas pustil delati.« In dela je bilo veliko. Kot vodja ženske skupine je organizirala predavanja in tečaje v sodelovanju s katoliško Cerkvijo na Koroškem. Srečanja z drugimi ženami je bilo prav tako lepo kot vodeni meditativni pohodi po gozdu. »Zelo rada sem v sklopu socialnega krožka obiskovala tudi starejše farane. Bila sem vesela, če so se veselili ljudje in sama se razveselim vsakega obiska.«

Maria Ferm poje tudi pri cerkvenem zboru in pravi, da je bilo za njo vse, kar je uspelo, višek v štirih desetletjih delovanja v župniji. Posebej uspelo je sodelovanje ženske skupine iz Št. Jakoba z ženskimi skupinami iz sosednjih župnij, kot sta to Podgorje in Pečnica.

Življenje je bilo za 70-letno ženo »en kup dela«. Odraščala je v Dravljah in se poročila po šoli v Št. Petru in izobrazbi na strokovni kmečki šoli Ehrentahl z 19-imi leti. Mož je bil učitelj, službeno je delala doma v gospodinjstvu. Skrbela je za vso družino: za moža, taščo, ki je bila šivilja in imela svojo obrt, mamo od tašče, za bratranca in moževe sestrične. Vedno so prišli na obisk prijateljice in prijatelji moža in sinov. Veliko je kuhala, pekla in stregla. Včasih jih je bilo ob skupni mizi skoraj 20 oseb.

Mož je imel probleme s srcem in je mlad umrl, z 49-imi leti je bila Maria Ferm vdova in sama s tremi sinovi in taščo v veliki hiši z lepim vrtom.

Sama zase ima sedaj vedno več časa. Tega si vzame. »Ko sem bila mlada, sem le delala. Tudi v hiši sem vse naredila sama – pobelila sem stene, zbrusila okna, obdelujem velik vrt, fantje so seveda pomagali in še vedno, večino pa sama delam.«

Pred nekaj leti je našla ljubezen tudi do lokostrelstva. Šport ji je zelo všeč. »Sem v naravi in mi ni treba hiteti, to res rada delam.« Tudi v starosti je ostala zelo agilna. Za prihodnost si želi še malo več časa sama zase in da bi bilo v družini vse v redu, tudi s tremi vnuki, na katere je posebej ponosna.

Družina ima velik pomen življenju Marije Ferm, prav tako Bog. »Če vere ne bi imela, ne bi mogla več. Dva moja brata sta umrla, ata je umrl, mož je umrl. Brez vere tega ne bi prestala. Vedno se zanesem na Boga in molim, on mi res pomaga. In to vedno.«

Alexandra Praster