»Živi vero, izražaj kulturo!« je bilo geslo letošnjega Slomškovega dneva. Nekako pod tem geslom je potekalo tudi potovanje bralk in bralcev Nedelje ob 100-letnici izhajanja. Bili so tri dni na poti po Sloveniji in potovanje zaključili v stolnici v Mariboru na Slomškovem grobu s petimi litanijami. Slomška pa so srečevali tudi na drugih točkah potovanja po Sloveniji, polnega verskega pričevanja, kulture in spomina na preteklo in polpreteklo zgodovino.

Med prvimi vtisi, ki ostajajo s tega potovanja, je Cerkniško jezero. To jezero je in ni. Na lojtrniku, ki sta ga vlekla dva konja, je kočijaž razlagal lastniške razmere. »Če jezero zalije voda, je to državna last, če se voda umakne, so to njive in so privatna last.« Cerkniško jezero je polje, ki se ob obilnih padavinah lahko v zgolj treh dneh spremeni v največje slovensko jezero, v poletni suši pa v treh tednih skoraj povsem presahne. Ob našem obisku je bilo jezero zelo osiromašeno. Bogato pogrnjena pa je bila miza v kmečkem turizmu Levar.

Naslednja postaja je bila že Koper. Tu pa pride drugič v igro šofer Gojko. Prvič je to storil, ko je potnikom zjutraj delil doma spečene rogljiče. Ima dober predlog. Ni treba zaviti daleč z glavne ceste do Kopra, je rekel, in imamo tudi čudoviti pogled na morje. Zavil je do gradu Socerb. Lep razgled. In prva skupinska slika je bila ta dan narejena. Da bi fotograf stal višje, je pač šofer pripeljal avtobus, kamor je bilo treba. Še prej pa so zbrani v avtobusu preizkusili svoje petje. Dobro je donelo. Pavel Zablatnik je ugotovil, da je mogoče kakovost še stopnjevati in na koncu potovanja so vsi prav začutili že zavidljivo kakovost. Zdaj je bilo jasno, na kaj se je treba osredotočati: vsak dan vsaj ena skupinska slika in nekaj vaje za vedno izvrstnejše petje.

V Kopru nas je sprejel Božo Rustja, duhovnik in urednik revije Ognjišče. Pričakal nas je pred eno večjih ladij sveta, ki je ravno priplula v pristanišče v Kopru. Kot hotel z nekaj nadstropji je bila videti. Na koprskem trgu pa je povedal, da je ta trg, trg za dušo, telo in duha. Za dušo je na tem trgu stolnica, za telo je restavracija, za duha pa univerza. Vse troje. Razlagal je o cerkvi, potem pa že vabil v krstilnico. Zbrani v krstilnici so s pesmijo preizkusili akustiko. Nato nazaj v stolnico. Stolni organist je predstavil največje orgle v Sloveniji: 10 metrov so visoke, 9 metrov široke in 5 metrov globoke. Prišle so iz neke cerkve v Švici v stolnico v Koper in »narejene so po francoskem simfoničnem konceptu«, je pripovedoval, »novi odtenki glasov v slovenski orgelski pokrajini«.

Nato je sledil odhod v Strunjan v pastoralni dom Stella Maris tik ob cerkvi Marijinega prikazanja. Zvečer pesem po večerji kot vaja za naslednji dan, ko so potnice in potniki peli v strunjanski cerkvi, kjer je z njimi maševal upokojeni koprski škof Jurij Bizjak. Z njim je somaševal izdajatelj Nedelje Janko Krištof, ki je potovanje skrbno pripravil tako, da smo ob tem spoznali tudi, kje so kraji in ljudje, ki »so mi prirasli k srcu«.

Ta dan sta bila v središču Tomaj in obnovljena domačija pesnika Srečka Kosovela. Besede Srečka Kosevela so spremljale obiskovalke in obiskovalce. Razpršene so bile na stebrih in na zidovih hiše, »ki je bila hiša Kosovelovih in ne le Srečka«. Preden so arhitekti in delavci začeli obnavljati hišo, so prebirali Kosovelove pesmi. Janku Krištofu teh pesmi ni bilo treba brati, v hiši jih je recitiral in tudi pred njo. Zaslužen aplavz. Naslednja postaja sta bila pokopališče in grob Srečka Kosovela. V cerkvi v Tomaju so očarale slike Toneta Kralja. Pred cerkvijo spet skupinska slika. Nekateri so manjkali. Nekaj stopnic ter krajša pot in že so bile zasedene mize na kmetiji Rogelja s kmečkimi dobrotami. Do avtobusa ni bilo daleč, saj je parkiral na dovolj velikem dvorišču kmetije. Na avtobusu je bilo zapisano Sienčnik. Potem pa je že odpeljal proti Celju. Po kratkem ogledu mesta nas je v stolnici pozdravil Marjan Jezernik, zadnji celjski opat. Tudi v tej cerkvi je bila Slomškova slika. Počutili smo se domače tudi, ker je bil v njej križev pot Franceta Goršeta, na katerega je sijala svetloba Kregarjevih vitražev. V Marijini kapeli, tem najpomembnejšem gotskem dragulju Slovenije, je zadonela Slomškova pesem »V nebesih sem doma«. Zdaj je bil zbor že izredno dobro uglašen, odmev izjemen. Opat je vedel zakaj: ta kapela ima posebno akustiko, ki jo ustvarjajo lončene sitaste posode, vgrajene v zidove. A kljub temu, priznati je treba: petje je bilo zelo dobro. V Domu sv. Jožefa so se glasilke spet spočile.

Po hvalnicah v cerkvi sv. Jožefa je bil čas za tišino na Teharjah v spominskem parku teharskega grobišča. »Park spomina Teharje. Vsem tukaj umrlim in iz tega kraja v smrt odpeljanim.« - To piše na enem od marmornatih kamnov. Pri vhodu piše na plošči, da je to »osrednji državni spominski park, posvečen spominu na žrtve vseh povojnih ubojev na območju Slovenije.« In še: »Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi, tako vojakov kot civilistov, v osrednji Sloveniji.« Imena žrtev zaman iščemo. Župnik Miha Herman je razložil, kako je bil spominski park načrtovan ter da načrti niso bili popolnoma uresničeni. Vsako prvo soboto v mesecu pa poteka v farni cerkvi na Teharjah molitev za spravo v slovenskem narodu.

Mašo smo obhajali v romarski cerkvi na Ptujski gori. In tudi tu je bil Slomšek prisoten. Naprej kot kipec pred oltarjem in potem v razlagi p. Janeza, ki je povedal, da se je Slomšek prišel tri dni pred smrtjo priporočat Mariji na Ptujsko goro.

Zadnja postaja potovanja je bil Maribor. V stolnici v Mariboru na Slomškovem grobu so lepo zadonele zapete litanije Matere božje. Za tem je pozdravil zbrane mariborski nadškof Alojzij Cvikl in opozoril na Slomškovo povezanost med vero in življenjem. »Kar je Slomšek veroval, je tudi živel.«

Skupinsko sliko smo ta dan naredili v spominskem parku na Teharjah in pred Slomškovim kipom pred stolnico. Razveselilo nas je, da se nam je kratko pridružila tudi Mateja Rihter, ki je trenutno na porodniškem dopustu.