Škof Jože Marketz dobesedno:

Zelo vas pozdravljam, ki ste prišli iz slovenskih medijev in posebej iz Slovenije. To nam je posebej drago. Jaz berem vaše medije in vem, da mnogi berete Nedeljo. To je zelo pomembno. Mi smo zelo veseli, da imamo rojake v Sloveniji, ki gledajo tudi na razvoj jezika, in se mi tudi po tem jeziku, ki ga beremo v vaših časopisih in knjigah, zgledujemo za naš časopis. Mislim, da si drug drugemu malo pomagamo. Tudi vi imate verske časopise, zelo lepe, mi pa skušamo z našo Nedeljo dodati en kamenček.

Živim že dolgo, Nedelja je stara 100 let, pred približno 70 leti sem se rodil jaz, tedaj je bil tako rekoč drugi rojstni dan po drugi svetovni vojni. Takrat je bila stara 10 let. Rad bi malo povedal, kaj nam je pomenila. Nedelja pride od slovenskega »ne delaj«. Nedelja je dan sonca. Prihajam z majhne kmetije. Tam smo ves teden delali. Tam nismo mogli brati. Zvečer ni bilo dobre luči, ljudje so bili utrujeni in niso mogli več brati. V nedeljo pa so šli dopoldne v cerkev, popoldne pa so brali Nedeljo in Tednik. NE DELAJ, AMPAK ČITAJ!

To je nekaj zelo lepega. Meni je pomembno, da ohranimo starejše ljudi na južnem Koroškem v središču pozornosti. Tudi v Nedelji. Nedelja je šla s časom. Nikoli pa se ni ločila od svojih bralk in bralcev, starejših ljudi, ki so pripovedovali iz svoje zgodovine. Kako so živeli, predvsem pa, kako so verovali. Nedelja ima, kadar jo berem – obe cerkveni glasili berem redno –, nekaj čisto posebnega v primerjavi z mnogimi časopisi, ki jih poznam. Predstavljati si moramo: urednik, ki piše v Nedelji, piše ljudem, od katerih jih 80 odstotkov pozna. Pred očmi ima obraze. Mi južni Korošci se poznamo med seboj in Nedelja je k temu zelo veliko prispevala. V Nedelji so neprestano predstavljeni ljudje. Tako da se včasih vprašam, kdaj bom spoznal zadnjega Slovenca na Koroškem – gotovo prek tega časopisa.

Zanimivo je tudi to, da je to cerkvena revija. Če pogledamo, nimamo veliko profesorjev teologije na Koroškem. Ne v nemškem jeziku, še manj v slovenskem. Nimamo univerze. To se malo čuti. Toda kadar v Nedelji govorimo o veri, potem predstavljamo ljudi, ki govorijo o svoji veri. To je nekaj posebnega, da ljudi, ki jih poznamo, vprašamo, kakšen odnos imajo do svojega jezika, še bolj pa, kakšen odnos imajo do svoje vere in religije. To je zelo intimno vprašanje. In vedno znova dobivamo odgovore. To je nekaj zelo posebnega.

Tudi na Slovenski gimnaziji učenci berejo Nedeljo. Iz nje razberejo, kaj kaže starejša generacija in kaj je nastalo iz njih. Kar je zapisano, nenadoma postane aktualno. Res imamo poseben časopis in zelo sem ponosen nanj. Tudi na naše urednike sem zelo ponosen, saj so sami umetniki, bi lahko rekli. Vincenc Gotthardt je pisatelj, slikar in fotograf. Mateja Rihter, ki je zdaj na porodniškem dopustu, je prav tako pisateljica. Imamo kulturno zelo visoko stoječe ljudi, ki živijo sredi kulture in pri tem ne nehajo. Ostanejo do upokojitve. Ker je lepo tako komunicirati z ljudmi, kakor to omogoča ta časopis.

Zato bi se rad zahvalil vsem, ki se z veliko zvestobo angažirajo. Ki vedno skušajo to napetost razreševati in hkrati ostajati v njej. Svet se vrti, družba se spreminja, ljudje pa včasih težko sledijo. Malo se ustaviti in počakati nanje, da pridejo za nami, obenem pa ostati zanimiv tudi za mlade. Kajti vse, kar je človeško, je zanimivo.

V Nedelji redko moraliziramo in ljudem govorimo, kako morajo živeti. Mi to obrnemo in se učimo od ljudi. Kako so živeli in kje je bilo težko, pa tudi lepo in zakaj se splača živeti na tem svetu. Tudi v tem kotičku, kjer živimo zdaj, na Koroškem, posebej na južnem Koroškem z obema jezikoma.

Ime časopisa je tudi program. Če daš časopisu ime, mu s tem daš tudi program. Pri nas ta Nedelja vseh sto let ni zamenjala naslovnice niti imena. Nedelja pride od »NE DELAJ, AMPAK ČITAJ!« To bi lahko bilo skoraj benediktinsko. Beri ta časopis in to bo tudi del tvojega življenja, oblikoval bo tvoje življenje, tako kot ga oblikuje delo, ki ga opravljaš.

Pred 70-imi leti je bila druga Nedelja po drugi svetovni vojni stara 10 let. Takrat še nismo toliko brali. Res smo imeli Mohorjeve knjige. Drugih časopisov doma nismo imeli, toda Nedelja je bila res duhovna. Dopoldne so ljudje šli v cerkev, popoldne pa so brali Nedeljo. Tega ne pozabim.

In ti ljudje, ki so to delali, pa tudi drugi, danes pišejo v Nedelji oziroma jih sprašujemo po njihovem življenju. In jaz sem povedal: pri nas ni tako pomembno, da nimamo teh teoloških profesorjev, zelo pametnih ljudi, ki bi nas učili teologijo. Mi se bolj oziramo na tisto teologijo, ki nam jo ljudje sami pripovedujejo. KAKO JAZ VERUJEM! KAJ MI POMENI MOJ MATERNI JEZIK!

Če nam to pripovedujejo, mladi to dobesedno požirajo, ker se od njih lahko veliko naučijo, skoraj bolj kot od moje pridige. Tudi jaz to pogosto berem in je nekaj zelo lepega. In ne pozabim, kaj sem prebral.

Zanimivo je, da mi koroški Slovenci skoraj vse poznamo in Nedelja je k temu zelo veliko prispevala. Vedno predstavlja ljudi, ki živijo na južnem Koroškem. Po mojem jih že tri četrtine poznam, nekaj jih bom še spoznal. To mi je zelo všeč.

Tudi danes, v času, ko so socialni mediji tako pomembni, imamo še ta stik z ljudmi. Jezik in vera sta tisto, kar nas združuje. Ni tako, da bi drug drugemu govorili: »Ti moraš in moraš.« Tudi z jezikom danes to ne gre več. Mladi, tudi naši dvojezični mladi, nas ne poslušajo, če jim rečemo: »Ti moraš.«

Če pa spoznajo ljudi, ki prav s svojo slovenščino, svojo dvojezičnostjo in svojo vero kljub skrbem in težavam živijo življenje, ki se ga splača živeti tudi danes, potem se tudi mladi učijo. To je tisto, kar skušamo.

Res imamo urednice in urednike, ki so kulturniki. Med nami Slovenci so pisatelji in ustvarjalci. Zato sem zelo ponosen nanje, pa tudi na to, kar berem v Nedelji, ker je to na zelo visoki kulturni ravni. Poznam tudi te ljudi in vem, da se trudijo. To, kar nas naredi za posebne ljudi, ker živimo tukaj na Koroškem, znajo zelo lepo izraziti, kakor je Vincenc Gotthardt že rekel, z besedo in tudi z drugimi oblikami.

V vsakem primeru hvala, da ste prišli, da delite naš ponos ob 100-letnici časopisa, in hvala, da s svojim prihodom pohvalite tudi naše urednike, ki se iz tedna v teden trudijo. Nimamo toliko zaposlenih, pa je kljub temu lep ta časopis, ki ga ustvarjamo in ki ga želimo izdajati še dolga leta.