Na koncu maše je stal Jože Andolšek za oltarjem med pevkami in pevci projektnega zbora in pel z njimi. V nedeljo, 20. septembra, se je poslovil od svojih vernikov župnije sv. Cirila in Metoda v cerkvi Sv. Egidija v Celovcu. V prejšnjih dneh se je poslavljal v Apačah, v Selah in od slovenskih vernikov v Špitalu ob Dravi. Njegova pot ga vodi v Etiopijo, 9000 kilometrov daleč, »kjer je tudi luč pred tabernakljem, kjer vas bom vsak dan srečal«.

V cerkvi je prijetno in kakovostno odmeval glas projektnega zbora pod vodstvom Marte Butala. Pred oltarjem pa je bil Jože Andolšek z duhovnikoma Matthiasom Hribernikom in Jožetom Kopeinigom, ki ga Jože Andolšek posebej omeni, »ker me je naredil za misijonarja«. Da je to zahvalna maša, na to opozori Eva Ogris, pri kateri se za župnijo sv. Cirila in Metoda, v kateri je Jože Andolšek deloval 15 let, stekajo vse niti. Zahvaljuje se mu za vso njegovo delo in očetovsko skrb za župnijo, želi mu pa vse najboljše za delo med revnimi v Etiopiji.

V svoji pridigi je Andolšek poudaril, da mu slovo »od vas vseh ni lahko«. Pogledal je prehojeno pot in jo strnil v naslednjih stavkih:

»Naša skupnost se ni utapljala v kakih preživelih strukturah, ampak je bila usmerjena v to, kar je Božjega, zato smo bili tudi odprti za odnose do vseh, ki so prihajali in prihajajo v našo faro. Zato smo lahko ponudili model, kako danes živeti in biti odprt Božjemu duhu, ki veje tam, kjer se ljudje sprejemajo in so razpoložljivi za vse lepo in dobro. Bili smo skupnost praznovanja in odpuščanja. In ker se nismo nikoli zapirali vase, ampak bili odprti do drugih, zato je bila ta naša skupnost tudi misijonarska.«

V polni veliki nekdanji mestni cerkvi je Jože Andolšek tudi razložil, zakaj se je odločil, da gre v salezijanski misijon na sever Etiopije. »Trpljenje ljudi na severu Etiopije je tako hudo in njihove travme so tako raznolike, da jih je težko opisati. Njihova bolečina se me je globoko dotaknila in me spremenila. Zato sem v tihoti ostajal pred Bogom ter v pogovoru prišel do odgovora, kaj mi je storiti. Želel sem slediti temu, kar je Bog položil v moje srce. Sledil sem tej strasti in tvegal. Bog me je našel, ko sem živel med podhranjenimi otroki, ki so zapisani smrti, ker nimajo hrane, čiste vode, niti zdravil, pa tudi šole ne obiskujejo. Ko sem gledal te okostenele obraze otrok, sem si rekel: Rad bi po svojih močeh pomagal in prinašal upanje.«

Zbranim pa je namenil besede: »Vi pa sprejmite to malo, kar sem vam v teh letih podaril posebno v molitvi in obhajanju svete maše. V življenju mi pride velikokrat v zavest, da sem veliko več prejel, kot pa podaril.«

Pred ambon je stopila tudi Lara Čertov, ki je z dvajsetimi ministrantkami in ministranti tudi tokrat stala pred oltarjem. Dejala je: »Prišel je čas, da slediš želji svoje duše. Vsi dobro vemo, koliko ti pomeni delo v Etiopiji. Zato pa je po vsem tem času, ko si bil ob naši strani, le prav, če pustimo, da slediš svojemu srcu.«

Lepo presenečenje za Andolška je bilo, da so nekaj prvih vrst v cerkvi zasedli njegovi sorodniki. Eva Andolšek mu je dala na pot: »Odhajaš v Etiopijo, med ljudi, ki jim življenje ni vedno prizaneslo. Med otroke, ki potrebujejo nekoga, ki jih bo videl, slišal in jim podaril občutek, da niso sami. Med mame, ki nosijo težka bremena in potrebujejo pomoč, bližino in upanje. Ne odhajaš samo zato, da bi ljudem nekaj dal. Odhajaš, da bi bil z njimi. Da bi jim prinesel Boga tudi skozi svojo prisotnost, svojo besedo, svojo dobroto in svoje odprto srce.«