Odkar je bila majhna, je Melina Kumer-Reichmann pletla tesno nit ljubezni do narave okoli svojega srca. S pomočjo tekstilnih in naravnih materialov ne izraža le narave, ker je umetnost toliko več, in prav otroci so ji odprli vrata do globljega premišljevanja in pogleda na svet, prav posebej pa na vprašanje »Kaj pomeni biti ženska?«.

Melina Kumer-Reichmann je umetnica in izdeluje nakit in slike, pri čemer vedno uporablja tekstil in kamen. Že od leta 2013 v Šmihelu deluje kot samostojna umetnica in oblikovalka nakita. Poleg tega je tudi opravila izobrazbo kreativne trenerke in likovne terapevtke. V središču njene umetnosti pa je že nekaj let tema »notranja nit«.

Melina Kumer-Reichmann je odraščala v Bilčovsu. V njenem otroštvu je bila z očetom veliko v naravi, gozd in ribarjenje sta bila njen vsakdan. Naučila se je opazovati naravo in njene spremembe. Pravi, da je ob nedeljah ob šestih zjutraj vedno sedela na ladji v Želučah in ribarila z očetom ter opazovala ozračje in čar narave. Meni, da to vpliva na njo še danes, saj tudi umetnost nastane iz opazovanja. »Opazujem naravo, opazujem ljudi, opazujem svoje življenje in življenje v družbi. Nekje poskušam to pokazati s slikami, ali tudi včasih z nakitom.« Njena umetniška pot ne izvira le iz narave, temveč tudi iz njenih družinskih korenin. Ženske v njeni družini so veliko pletle in kvačkale, medtem ko je njen dedek izdeloval preproge in copate iz tekstila. Danes je umetnica stara 42 let in skupaj z možem in sinovoma živi v Šmihelu.

Njeno nagnjenost k ustvarjanju je spoznala že v ljudski šoli. Spominja se, da je po končanem delu vedno sedela v kotu in risala. Obiskovala je tudi otroške ure v Bilčovsu, kamor je izredno rada zahajala, saj so mnogo ustvarjali. Vsako leto je bila tudi na kreativnem tednu na Rebrci, kar je še danes, kot sama pravi, »zlato središče kreativnosti«. Štiri leta je obiskovala Slovensko gimnazijo, nato pa se je vpisala na šolo HTBLA Ortwein za kiparstvo v Gradcu, kjer je ostala pet let. Meni, da je bila najlepša izkušnja v njenem življenju. Z velikim navdušenjem pripoveduje, kako so delali s kamnom, lesom in glino, ter kako so rezljali, kiparili in tudi risali. Svojo izobrazbo je po Gradcu nadaljevala v Borovljah, kjer je dve leti obiskovala pripravljalni tečaj za industrijsko in objektno oblikovanje. Tretje leto pa je opravila v Italiji, v Padovi, kjer je imela možnost delati z različnimi podjetji, in kjer je na primer risala nove lamborghinije.

Biti najstnica oz. najstnik ni vedno enostavno. Tudi Melina Kumer-Reichmann je bila nekoč najstnica in tudi ona se je poskušala znajti v turbulentnem času pubertete. Njena oporna točka je bila takrat ustvarjalnost. Pogosto je ostajala budna cele noči in risala brez pavze. Z njenimi risbami je želela izraziti čustva, ki so se takrat divjali v njeni notranjosti. Pravi, da so risbe bile kot dnevnik.

Kot umetnica ima Melina Kumer-Reichmann tri stebre. Prvi je nakit, kjer majhne navadne kamenčke omreži z nitko in jih razstavlja na prestižnih trgih ročnega dela. V teku let je iz tega nastala velika znamka. Poleg nakita ustvarja tudi različne slike, ki jih riše na tekstilu, ali pa iz niti kvačka in plete korenine, od katere je oporna točka večji kamen. Tretji steber pa vključuje kreativne delavnice z otroki na šolah. Lani je na Slovenski gimnaziji vodila delavnico z geslom »Moja notranja domovina«, kjer so na osnovi družinskih, prijateljskih, verskih, jezikovnih in kulturnih korenin na z naravnimi pigmenti pobarvani karton prišivali kamen, od katerega so vodile niti v obliki korenin v vse smeri.

Pri ustvarjanju sta ji zelo pomembni avtentičnost in iskrenost ter da znaš pogledati v svojo notranjost in to tudi znati izraziti. Vedno, kadar ustvarja, ima občutek, da se izgubi. Kadar začne kaj novega, pogosto dvomi o sebi, a to je ne moti. »Če to zdržiš – tisti moment, ali bo šlo ali ne – če to zdržiš, se tudi v življenju kaj spremeni,« verjame umetnica. Prav tako izpostavlja, da se njen vsakdan izraža tako v umetnosti, kot tudi obratno. Njena umetnost v glavnem nagovarja ženske. Že dolgo si dela preglavice o vprašanju »Kaj pomeni biti ženska?« Meni, da je treba kot žena in mama prav toliko gledati nase in tudi na družino. Obenem trdi, da sta si ženska in moški zelo različna in da ima ženska, tako kot moški, svoje močne točke. S svojimi umetninami želi ljudem posredovati, da »naj nujno živijo tiste talente in barve, ki jih imajo v sebi. Včasih je lepo, če je svet pisan in raznolik.«

Melina Kumer-Reichmann je v svojih trinajstih letih kot samostojna umetnica že mnogo dosegla. Leta 2021 je prejela kulturno nagrado dežele Koroške »pospeševalno nagrado za ljudsko kulturo«. Letos pa je nominirana za Art-Award v tekstilnem oddelku, ki ga zastopa Zveza društev avstrijskih likovnih umetnikov. Od časa do časa ima tudi razstave. Lani je imela razstavo v Hollabrunnu, vigredi prihodnje leto pa jo čaka razstava v Šmihelu. Od 13. do 16. avgusta pa bo svoj nakit razstavljala na rokodelskem trgu v Osojah, na katerega vas prisrčno vabi.

Kot v otroštvu igra narava tudi danes še pomembno vlogo v njenem življenju. Kadar ne ustvarja, preživlja čas z družino. Pravi, da so zelo aktivna in športna družina in radi hodijo na izlete in gredo na dopuste. Pogosto so na poti v gorah in na kolesu. Že ko so bili njeni otroci majhni, so bili, kolikor je bilo mogoče, zunaj v naravi.

Kamen in nit sta zanjo tesno povezana. Meni, da sta kamen in nit dva različna pola, ki se tako ujemata, kot tudi nasprotujeta. Medtem ko je kamen star, trd in stalen, je nitka nežna in se čez čas razblini. To podobo najdemo tudi v vsakdanu, kot sta na primer noč in dan, jin in jang in prav posebej mož in žena. Za Melino Kumer-Reichmann umetnost ni le poklic, je strast, je ljubezen, je mir.

Neva Kert