Fotografiral je s fotoaparatom, ki ga je nekaj ur prej kupil v Celovcu, pogoji za fotografiranje pa so bili vse prej kot dobri. Ženin in nevesta sta stala pod lipo, bilo je že precej mračno. Toda Marko Marko iz Horc je pozneje rešil tudi to težavo. Kupil si je bliskavico. Zdaj, ko je star 75 let, se še vedno spominja tega prizora in te fotografije, posnete na film v formatu 4 x 4 cm. Mnogim ta podatek o velikosti negativa danes ne bo veliko povedal. Toda takrat je bil to format, ki so ga uporabljali vsi. Manjši format, 24 x 36 mm, se je pojavil šele pozneje, v njem pa Marko Marko fotografira tudi še v času digitalne fotografije.

Svoj prvi fotoaparat si je Marko Marko kupil z denarjem, ki si ga je na trgu prislužil s prodajo jajc in drugih kmečkih izdelkov. Dolgo je zbiral denar in se potem odločil, da si kupi fotoaparat. »Izbira ni bila velika, vse je bilo zelo drago,« pravi. Fotografija ga je začela mikati, ko je bil star približno 16 let.
Tudi fotografija tete, ki jo je fotografiral, je bila zelo temna. To ga ne boli. Bolj ga boli, da te fotografije ne najde več. Škoda pa se mu zdi, da je v svojem življenju vse premalo fotografiral stare ljudi, saj bi tako lahko ohranil viden delček zgodovine.

»Česar nisi fotografiral, je za vedno izgubljeno. Da bi rešil pred pozabo posamezne trenutke, to je bila moja glavna motivacija za fotografiranje. Zato fotografiram tudi še zdaj.«

Marko Marko, ki je bil vse svoje življenje kmet, je na svojih fotografijah rešil pred pozabo marsikateri trenutek. Na marsikateri prireditvi je s svojo kamero in z bliskavico okrog vratu tudi sam postal del slike. Obzirno stoji v ozadju, v pravem trenutku se približa še drugim fotografom, naredi posnetek in se vrne nazaj na svoje mesto. Ne naredi veliko posnetkov, toda vedno je v pravem trenutku na pravem mestu.

Njegovega imena na najdemo pod fotografijami tedenskega in dnevnega tiska. Njegov podpis »Foto: Marko« je nekaj enkratnega – zapisan je v bogatem privatnem arhivu družbenega življenja njegove ožje okolice doma v Horcah pri Št. Primožu in po vsem Koroškem. Ta njegov osebni arhiv je bogat s posebnimi trenutki iz preteklega polstoletja, »ki so ali fotografirani ali pa za večno izgubljeni«. Marko Marko najde svoje fotografske motive na domačih društvenih prireditvah in na koroških kulturnih prireditvah. »Kot kmet moraš tudi doma kaj pofotografirati, družino in otroke.« Počasi so  mu bile kulturne prireditve premalo. Fotoaparat je jemal s seboj tudi na politične prireditve ter tam skozi objektiv iskal motive raznih politikov.
Fotografsko življenje Marka Marka so zaznamovale bliskovite spremembe na področju fotografije. To se najlepše vidi pri njegovih fotoaparatih. Pri njih je doživel, kako se jih je vedno bolj polaščala avtomatika. To je doživel tudi pri bliskavici: preizkusil je oboje – sedanjo moderno in tisto, ki jo je prižigal še z vžigalico. Doživel je, kako je pri fotoaparatih napredovala tehnika, sam je razvijal in povečeval črno-bele fotografije: »Spiral sem jih v banji.«
Na vprašanje, kakšna je dobra fotografija, Marko Marko odgovarja: »Osvetljava mora biti optimalna, barve morajo biti prave, pomembna je ostrina, najbolj pomemben pa je motiv: mora ti kaj povedati.«