Ko je Nedelja ob svoji 90-letnici predstavila 90 obrazov Koroške, je bila med njimi Tatjana Angerer, tudi zvesta sodelavka našega tednika, ko je pripravljala rubriko Živimo z rastlinami.

Narava je čudež.
Življenje je čudež.
Res sem zelo vesela,
da mi je bilo dano živeti.
Tatjana Angerer

Kar 32 knjižnih del je izdala Tatjana Angerer iz Kotmare vasi, med njimi so učbeniki za biologijo, knjige iz področja naravoslovja, knjige za otroke, literarna dela … Zbirala je tudi stare nenapisane recepte v Rožu, Podjuni in na Zilji, ki so izšli v knjigi Čisava župa, pisana pogača in še kaj.
Ko je Tatjana Angerer opisovala svoje življenje, se je čutila njena velika, velika ljubezen do moža, do narave in do slovenščine.

Na Koroško je prišla iz Slovenije. Živela je v Ljubljani, njene korenine so pa deloma bile na Dolenjskem v Ribnici, kjer je preživljala otroštvo. Drugi del korenin je imela v Mariboru, od koder je bil njen oče. Kot profesorica biologije in kemije je službovala v različnih krajih, začela je na gimnaziji v Stični, potem se je preselila v Ribnico, kjer je učila devet let, na koncu pa v Ljubljani, dokler je lahko poučevala. Zaradi težav z govorom je po zdravniškem nasvetu šla iz šole in je delala v založbi, kjer je bila urednica naravoslovnih in zdravstvenih knjig. Sama je seveda tudi pisala, in to spet predvsem iz naravoslovja, knjige o biologiji, ekologiji, pa tudi slikanice in zgodbe za otroke. Vse povezano z naravo. »Jaz sem človek narave. Lahko se zaposlim na kvadratnem metru travnika za cel dan in mi ni dolgčas,« je povedala o sebi.

O ekologiji je veliko pisala že v času, ko ta pojem še ni bil tako popularen. Takrat tega nihče ni imel zelo za mar.
Kako jo je pot pripeljala na Koroško, je povedala: »Na Koroško me je pripeljal moj drugi mož. Odločila sva se skupaj, predvsem zaradi tega, ker je Koroška dvojezična in ker sva želela, da imata hčeri izobrazbo v obeh jezikih. Starejša je maturirala že v Ljubljani, mlajša pa je na Dunaju zaključila modno šolo. Da sva prišla na Koroško, je bila pravzaprav usoda. Mož je Južni Tirolec, ki se je v Sloveniji perfektno naučil slovensko. Ko sem prišla na Koroško, me je k pisanju knjig spodbudil Franc Kattnig, urednik s srcem, ki je iskal avtorje in je marsikoga našel.«

Vse življenje so ji bili pomembna tolerantnost in razumevanje med ljudmi ter delavnost njenih prednikov. Kamorkoli je pogledala, vsi so z veseljem delali, počeli to, kar so znali in kar so zmogli. Rekla si je: »To kar človek zmore, naj naredi.« In naredila je mnogo. Naj počiva v miru. mr