V 96. letu starosti se je poslovila Majdi Blüml. Na pogrebu se je od nje z izbranimi besedami poslovil Jože Kopeinig. Dobro jo je poznal, dolgo sta sodelovala v Domu Sodalitete v Tinjah in zato je na začetek svojega govora postavil stavek: »Ni težko spregovoriti ob krsti tako dobrega človeka, kakor je bila draga Majdi.« Objavljamo njegov poslovilni govor.

O Majdi Blüml veljajo besede Toneta Pavčka: »Sreča je srečati prave ljudi, ki v nas pustijo dobre sledi!«

Najprej naj orišem nekaj postojank njene življenjske poti.

Rodila se je leta 1930 in svojo mladost preživljala v Št. Janžu v verni družini.

Večkrat se je spominjala grozot druge svetovne vojne in prisilnega pregnanstva, ki je moril slovensko prebivalstvo južne Koroške.

Po vojnih vihrah je Majdi maturirala na gimnaziji v Celovcu.

Njena duhovna mentorja sta bila župnik Ivan Lučovnik in njen stric prelat Rudolf Blüml. Z njuno podporo je nadaljevala svojo izobrazbo na Dunaju v šoli za veroučiteljice in pastoralne asistentke.

Po vrnitvi z Dunaja je stanovala v Št. Rupertu pri Velikovcu in poučevala verouk v glavni šoli v Velikovcu.

Generacije njenih učenk in učencev so se je radi spominjali in jo tudi večkrat obiskali.

Njen stric prelat Rudolf Blüml je takrat začel graditi Dom Sodalitete v Tinjah. Potreboval je spretno in zavzeto pomoč za vodenje Doma in tudi za takratno Kmetijsko šolo za fante.

Nato se je spet posvečala delu kot katehistinja v Velikovcu, a je hkrati pomagala v tinjski fari, kjer je z dekleti pevsko oblikovala bogoslužja in vodila tudi župnijsko pisarno.

V teh letih je spet pomagala v Domu kot predavateljica in kot »pomočnica za vse«.

Skupaj s šolskimi sestrami in drugim osebjem smo bili »tinjska družina«, ki smo z veseljem in gostoljubnostjo spremljali tečajnike in goste. Za njeno veliko pomoč v Domu Sodalitas ji danes v globoki hvaležnosti izrekam: »Majdi, Bog lonaj za vse!«

Leta 1991 se je spet preselila v Št. Janž, kjer je sredi svoje bogate galerije tudi naprej gojila svojo gostoljubnost in sooblikovala farna bogoslužja z vodenjem ljudskega petja.

Zadnja leta je v dobri oskrbi preživela v starostnem domu na Bistrici, kjer jo je 20. julija dobri Bog poklical k sebi. A konec njene življenjske poti ni konec Božje poti z njo – z Majdi, ki jo je poklical v večno radost.

Troje simbolov se mi zdi značilnih za Majdi: Tako v Tinjah kot tudi v Št. Janžu smo doživljali njeno gostoljubnost z vedno pripravljeno mizo – s svečo, rožo in skodelicami za kavo ali druge dobrote.

Roža je simbol njenega prijaznega in dobrohotnega značaja. Kdorkoli je prihajal na obisk, je obogaten in sproščen odhajal. Vedno je govorila dobro o ljudeh, nikdar jih ni kritizirala ali sodila, kvečjemu se je komu čudila.

Sveča je simbol za služenje drugim. Ko sveča izgoreva, razsvetljuje mrak ali temo, ustvarja posebno razpoloženje in harmonijo.

Šalca (skodelica) pa je zgovoren simbol gostoljubnosti. Kdorkoli je prišel – tudi nepričakovano – je bil deležen kave, čaja, vina ali še kakih drugih dobrot.

Njena miza je bila zares odsev njenega dobrega srca in srčne gostoljubnosti.

Majdi je živela dvojno poslanstvo. Rada je prisluhnila Bogu kot Marija, a je istočasno gostoljubno postregla ljudem.

Bila je hkrati Marija in Marta.

Sem prepričan, da bo Majdi sedaj tudi prisrčno sprejeta pri gostoljubnem nebeškem omizju.

Naj uživa sedaj tisto večno luč, ki jo je prižigala s svojo dobroto, gostoljubnostjo in živo vero v srcih tolikih ljudi.

Jože Kopeinig