»Z drevesa mi je padel list na to stran.« – Tako je zapisal Anton Gallob kot pripis k eni izmed pesmi v pesniški zbirki »Moje temnosive pesmi«. V pesmi se sprašuje, »kdaj je dovolj, kdaj se zadovoljen podam v dneva tihi objem in kdaj pogledi v dušo zatopljeni zatonejo v pozabi«. Ob teh mislih je Antona Galloba predramil list z drevesa, ki je priletel med besede te pesmi. Avtor ne pove, kateri list je to bil, ali je bil list jablane, lipe ali kakega drugega drevesa. Tega ni zapisal, vendar dovolj pesmi se je nabralo za knjigo z izbranimi verzi na neštetih listih porazdeljenih v knjigi na 230 straneh.

Naslov »Moje temnosive pesmi« je izbral zato, ker njegove pesmi ne želijo ničesar idealizirati, niso prav nič romantične in so takšne, »ker sem tako občutil«. Sedi za mizo v kuhinji v Diči vasi. Ob njem sta žena Anna in hčerka Maria. Da je na mizi tudi knjiga pesmi, je njuna zasluga. Poskrbeli sta za izbor pesmi, nastalih v preteklih dveh letih in jih dali tiskati v Mohorjevi tiskarni. Izid knjige je bil načrtovan za njegov rojstni dan, v roke jo je vzel samo nekaj dni za tem. Knjigo je Anton Gallob dobil dobesedno v roke, kajti v zadnjem času se mu je vid zelo poslabšal. »Knjiga mi je v veliko zadoščenje«, pravi. Žena Anna pa dodaja: »Veselju se pridružuje nekoliko tudi žalost: sam svojih objavljenih pesmi ne more več brati.«

Anton Gallob, rojen leta 1949 in 42 let učitelj na dvojezičnih šolah na Koroškem, je začel pisati v gimnazijskih letih. Tam ga ja spodbujal Janko Messner in od takrat piše. Objavljal je samo občasno. Tudi v mladju. Knjiga »Moje temnosive pesmi«, ki jo je lektorirala Tatjana Koren-Zwitter, je lep dokaz za Gallobov odnos do besed, s katerimi opisuje svet okrog sebe in svet v sebi. Predvsem je zanj pomembno to, da ničesar ne olepšuje, temveč v svoji poeziji opisuje svet in življenje, kakršno je: krhko, včasih polno skrbi, največkrat pa »sonca polni žarki ogrevajo svet«.

Knjiga Antona Galloba, najmlajšega od osmih otrok Trupijevih staršev Marije in Janeza, ni le pesniška zbirka, temveč je pripoved o prednikih in razmišljanje o lastnem ustvarjanju. Pesmi je treba brati kot neke vrste avtobiografijo Antona Galloba. Tu so Trupijev rod, je pokrajina z domačimi gorami in vodami in je vedno znova vprašanje ali lastni dar pisanja ob Friedu, Joyceju, Gogolu, Jančarju lahko obstane. Vendar strah pred pisanjem ob pogledu na literate velikane se vedno znova umakne, kajti nazadnje mora pisati, kajti »Bom spet začel, me sili neki notranji glas …« in »veter je prelistal to stran, me opomnil, naj pišem in zrcalim svoj svet na te liste, v to knjigo, naj pišem o lepem. Temnosive pesmi me nosijo iz dneva v dan.«

Anton Gallob je pisal vse svoje življenje. Hčerka Maria pravi: »Bile so besede v njem, ki so prišle na dan.« Za njegovo pisanje pesmi v preteklih dobrih dveh letih pa sta ga spodbudila dva. Eden je umetnik Franc Rasinger, drugi pa Hermann Fritz. Na platnicah knjige na zadnji strani je zapisal Anton Gallob: »Kako lepo, da imam nekoga, ki je s toplimi besedami odprl vrelec in bere, časti moje pesmi. Kako dobro mi je, če darilo – pesem najde bralce, ki jih imajo za lepe.«

Do besede je imel Anton Gallob vedno poseben odnos. Tudi v življenju vedno želi izbrati prave besede. Še pomembnejše je to zanj pri pisanju pesmi. »Zadovoljen nikoli nisem,« pravi. In tako se kdaj zgodi, da se besede njegovih pesmi znajdejo v kaki sliki. »Že čaka kaka nova slika,« je zapisal v eni od pesmi. »Ostati hočem tih« – tudi to je zapisal. A prav nič ni tih v svojih pesmih, moč njegovih pesmi je v nepozabnih slikah.

Anton Gallob: Moje temnosive pesmi. Tik: Mohorjeva tiskarna. 2023.