Medtem ko pišem te vrstice, se z veseljem spominjam vprašanja, ki mi ga je pred več ko desetimi leti, ko sem se odločila za študij teologije, zastavila ena od profesoric na gimnaziji v Ormožu, ki sem jo obiskovala in takrat že zaključevala: »Ljubi otrok, le kaj boš s študijem teologije?« Kljub temu sem se takrat podala na »dokaj neznano« pot, za katero sem neizmerno hvaležna. Študij teologije sem zaključila leta 2012, še istega leta sem se vpisala na študij socialne gerontologije in tri leta pozneje tudi ta študij uspešno zaključila.

Leta 2017 sem se odločila za velik korak v življenju, za selitev iz domačega Ormoža prek meje v graško škofijo. Moja življenjska pot, za katero velikokrat rečem, da je »od zgoraj načrtovana«, se je tako nadaljevala v tujini. Začetek seveda ni bil enostaven. Prvi dve leti mojega »novega« življenja v Gradcu sem bila zaposlena v enem od domov za starejše, kjer sem delala kot strežnica in tam na svojo veliko srečo spoznala teologinjo, katere delo je duhovna oskrba, spremljanje umirajočih in njihovih svojcev, blagoslov umrlih, organiziranje svetih maš, vodenje besednega bogoslužja … Takoj sem vedela, da je to tisto področje, na katerem že kar nekaj let tudi sama želim delati. Ta teologinja mi je takrat svetovala, na koga naj se obrnem, če želim opravljati to delo. Moj naslednji korak je bil torej, da pridem v kontakt z vsemi, ki so tako ali drugače pristojni za izobraževanje, usmerjanje in spremljanje teologov na njihovi poklicni poti.

Večno bom hvaležna prav vsem, ki so mi takrat pomagali na poti do cilja. Danes sem kot pastoralna referentka za polovični delovni čas zaposlena na univerzitetni kliniki v Gradcu, kjer skrbim za duhovno spremljanje bolnih, in za polovični delovni čas v šestih župnijah v graški škofiji (vseh šest župnij je združenih v t.i. Seelsorgeraum Kaiserwald). Moje področje dela v župnijah je delo z otroki in mladostniki (priprave na zakrament svete birme…), vodenje besednega bogoslužja (občasno tudi z evharistično daritvijo), spremljanje prostovoljcev v župnijah … Kot laični teolog smem voditi pogrebni obred, za kar je potrebno nekajmesečno izobraževanje, s katerim pričnem v mesecu juniju.

Zelo sem hvaležna za super tim, ki veliko pozornost posveča pastoralnemu delu, predvsem »inovacijam« na tem področju. Vedno znova namreč preizkušamo »nove oblike« obhajanja svetih maš in iščemo nove načine, kako se približati ljudem. Zame osebno ima med drugim dobro pripravljena homilija veliko vrednost. Z besedo lahko namreč dosežemo srca ljudi, nudimo tolažbo, damo nasvet. Ljudje, ki pridejo k sveti maši, lahko tako naše besede »nesejo s seboj domov«, razmišljajo o slišanem in mogoče tako dobijo tudi občutek, da niso sami, da nam je mar. »Bodi luč za druge.« To so besede moje drage mame, ki me vodijo pri mojem pastoralnem delu. Vse, kar moramo narediti je, da odpremo srca – zase in za naše soljudi.

Zadnja štiri leta torej živim in delam v Avstriji. Kljub temu še naprej želim »ostati v kontaktu« s slovensko besedo, kar me je tudi spodbudilo k temu, da sem pred nekaj meseci sprejela izziv in se odločila za prevod knjige »Omen« škofovskega vikarja Christiana Rachléja v slovenski jezik. V knjigi je 50 liričnih tekstov v obeh jezikih, ki je vsak na svoj način povezan z našim vsakdanjim življenjem in vsak na svoj način daje upanje, smisel in tudi odgovore na življenjska vprašanja. Prav predstavitev omenjene knjige je razlog, da me je v zadnjih mesecih pot že nekajkrat ponesla v krško škofijo, v te prelepe kraje, kjer se vedno počutim zelo domače.

Zelo sem hvaležna, da sem 1. oktobra, daljnega leta 2006 prestopila prag Teološke fakultete v Ljubljani in si s tem odprla možnost za zaposlitev, ki danes daje mojemu življenju smisel.

Ines Kvar